Kdo je videl Zofi?

Bežigrad je čudež narave. Čeprav je v tem delu Ljubljane precej betona in asfalta, po obnovi Parmove ceste je še manj zelenja kot prej, to narave ne ovira. Trava prav lepo požene tudi v pozabljenem žlebu. Muce redno prihajajo k opuščenim industrijskim objektom, ker jim nekdo prinaša hrano in vodo. Očitno so tako dobro hranjene, da se tudi miši na tem koncu počutijo dovolj varne. Da o škržatih, komarjih, pisanih metuljih, različno glasnih pticah vseh sort in drugi zverjadi sploh ne izgubljam besed.

V nekaj letih rednega smukanja po tem koncu Ljubljane sem videl neverjetno veliko – bolj ali manj svobodnih – živih bitij in težko bi me še kaj presenetilo. No, v petek popoldne sem med sprehodom do lokalnega napajališča srečal želvo. Kmalu se je izkazalo, da je želvak. Ker je oklepnik omahujoče pohajkoval pred vhodom v dvorišče ene od tukajšnjih hiš, sem sklepal, da sodi tja, in ga čez ograjo postavil na dvorišče, da ga kaj ne povozi. Po popiti limonadi sem jo mahnil nazaj in videl, da je oklepnik ušel z dvorišča in jo ucvrl v moji smeri.

Kaj čem z želvo, sem pomislil in jo slikal ter fotografijo objavil na družbenih omrežjih v upanju, da bo prišla do nesrečnega lastnika. Vsaj tako, kot me je presenetila želva na cesti, me je prijetno presenetil odziv uporabnikov facebooka in twitterja. Če bi se tako močno angažirali, ko bi napisal, da iščem novo službo, kot so se zagnali v iskanje lastnika moje želve, se mi za kariero nikakor ne bi bilo treba bati. Oglasila se je tudi sodelavka s sliko letaka, s katerim nekdo v Šiški išče želvo Zofi.

»Kaj, če je moj želvak Zofi?« pomislim in pokličem številko z letaka. Seveda v Šiški pogrešajo punčko. Kaj zdaj? Nič, našli smo lastnika Zofi in napačno želvo, iščemo naprej. Torej, je kdo videl Zofi? In ali kdo išče potepuškega želvaka? Oglasite se. Za nagrado so bonus točke v nebesih.