Katja Stojnić: Najraje ima, ko jo povabijo na kosilo

Kako se je rodila ideja za Rožnato dolino?

V uredništvu Vala 202 so želeli narediti nekaj za mlade, da tudi oni dobijo kanal pri nas. Prvo leto je bila to oddaja Uršule Zaletelj, a ona je delala drugače. Ko je odšla na porodniško, me je urednik Nejc Jemec vprašal, ali bi jo prevzela jaz, in najprej sem bila skeptična, da bi vskočila v oddajo nekoga drugega, a potem sem. Nejc je rekel, da imam povsem proste roke, saj da bolje od njega vem, kaj zanima mlade. Ideje sem črpala iz tega, kar smo se pogovarjali v družbi, rada tudi opazujem ljudi na ulici. Zlasti ljudi, ki načeloma ne dobijo priložnosti, da bi javno govorili. Tudi sama jih nisem velikokrat slišala govoriti, zato me preprosto zanima, kaj imajo povedati.

In ko ste se odločili dati glas tistim, ki ga v javnosti redko dobijo, kaj vas je najbolj presenetilo?

To, da smo vsi enaki. Vsi smo osamljeni, vse nas je strah, trpimo, vsi bi radi, da nas ima mama rada, želimo si ljubezni. Morda se sliši pocukrano, a vsi si želimo samo to, da bi bili razumljeni in ne obsojani.

Vas je kdo zavrnil?

Iščem nekoga, ki je bil v rejništvu, a se do te osebe še nisem dokopala. Vidim pa, da ljudje vse bolj poznajo podkast, zato mi ni treba več veliko razlagati, kaj počnem.

Lahko poveste kaj več o ozadju zgodb, ki jih opisujete v podkastu?

Seveda, to je najboljše. Gostov nočem vabiti v studio, rada grem na teren, želim začutiti ljudi v njihovem okolju, kakšen vonj imajo njihove hiše, kaj imajo na stenah, imajo domače živali, v kakšnem odnosu so z družino in sami s seboj. Najraje imam, ko me povabijo na kosilo. (nasmeh) Ker potem sem del nečesa intimnega, sproščenega. Šla se v komuno, v samostan, kakšen privilegij, da imam to možnost! Radiram tudi lastne predsodke. Ko se peljem k njim, imam polno vprašanj, tudi predsodkov, ko se vračam, pa sem polna vtisov, čustev, spoznanj, navdušena sem.

Kot novinar veš, da je drugače govoriti z ljudmi, ki so vajeni nastopanja, in tistimi, ki niso. Kaj šele, če so za njimi težke zgodbe. Verjetno se srečujete tudi z etičnimi dilemami?

Včasih sem jaz pazljiva še zanje. Zgodbe so pogosto težke. Pred kratkim sem snemala z brezdomko – mimogrede – povabila sem jo kar k sebi domov na kavo in je bilo super. (smeh) Tako jaz delujem, ne razmišljam veliko, kar naredim. (nasmeh) Ampak če se vrnem k vprašanju, tudi petnajstkrat jim povem, da želim njihovo zgodbo povedati tako, kot jo želijo povedati oni, ne tako, kot bi jo morda želela slišati jaz ali celo kakšni senzacionalistični mediji. Tudi če mi povedo nekaj ključnega in si potem premislijo, to izključim.

Kakšni so odzivi na Rožnato dolino?

Dobri. Včasih pa tudi kritični, imam namreč zvesto bazo poslušalcev. Na instagram mi napišejo: super oddaja, ampak lahko bi izboljšala to ali ono. Napišejo mi tudi, o čem bi radi še poslušali, zlasti o temah, ki so pri nas še tabu.

Na primer?

O BDSM, o slabih učinkih kontracepcije, tudi duhovne reči, spet o spolnem nasilju …

Katja Stojnić

Omenili ste, da je bila Rožnata dolina najprej zamišljena kot oddaja za mlade, ki pa so na Valu 202 tudi sicer zastopani. Boris Kokalj na primer zdaj skupaj z Miho Šaleharjem raziskuje sodobne fenomene … Je to grajenje mostov uspešno?

Ni preprosto. Preveč se delimo, mi mladi in vi stari, mi generacija Z in vi milenijci ali boo­merji. Težko je ustvarjati radio za vse, tako za 85-letnika v domu za ostarele kot za 25-letnika. Živ program je bolj namenjen delovni populaciji in starejšim, mlade pa bolj naslavljamo s podkasti, saj oni tako ali tako do vsebin dostopajo, kadar hočejo.

Katere podkaste radi poslušate vi?

Ne poslušam jih veliko, največkrat kakega z BBC, nedavno sem poslušala enega o mladi Afganistanki, kako je videti njen dan. Pa Lit­tle Devils, o hudičkih v naših glavah, o naših predsodkih. Sicer pa raje gledam dokumentarce, v to bi se želela v prihodnosti tudi usmeriti. Počasi bi se rada vpisala na kako delavnico, povezujem s kolegi z AGRFT, tudi sama sem namreč študirala tam. Rada bi, da bi moji podkasti postali bolj dokumentarni.

Kako ste se sploh znašli na radiu?

Šla sem na avdicijo na Radio Študent, potem pa me je profesor s FDV, kamor sem hodila pred AGRFT-jem, predlagal uredništvu Vala 202. Nisem veliko hodila na fakulteto, niti sodelovala, razen pri predmetu Radio. (smeh) Radio me je takoj zasvojil. S fakulteto smo tudi šli na Dunaj na obisk skupnostnega radia, kjer delajo prostovoljci, brezdomci, nune, medicinske sestre, vsak je lahko sodeloval. To me je navdušilo in pozneje postalo del moje magistrske naloge, odšla sem namreč v New Orleans na jazz skupnostni radio.

Ne bi vas rada spraševala o tem, kateri mediji bodo preživeli in kateri ne, to se mi zdi malce postano vprašanje. Bolj me zanima, kako gledate na to, čemu verjeti v svetu, kjer je vse lahko zlagano. Novica, video, glas, podoba.

Lahko verjamemo knjigam in dajmo čim več brati. In verjetno bomo vse bolj verjeli točno določeni osebi, odgovornost predali njej. No, in mediju. Tudi sama se sprašujem, ali ne bi bilo bolje oditi živet v gozd kot Walden. (nasmeh) Za zdaj se še borim, še se mi zdi vredno, a mislim, da se nam bo zmešalo od vseh informacij. Narava prinaša drugo resnico, mir, morda to bolj potrebujemo kot tisoč in en podatek o tem, kako svet razpada. Težko vprašan­je.

Koliko uporabljate družbena omrežja? Se omejujete pri uporabi? Ali vam ni treba, ker ste se jih že naveličali?

Imam težavo, razmišljam, da bi šla na kliniko za odvajanje. No, malo pretiravam. (nasmeh) Tam bi snemala podkast, hkrati pa dobila še nasvete zase. Približno tri ure na dan sem na telefonu, enako je z mojimi vrstniki … Tri ure se ne zdi veliko, a ko pogledaš na letni ravni … Kam gre ta čas, kje sem ga zapravila? Morda je moj izgovor, da je instagram kanal do mojih poslušalcev, seveda na omrežjih dobim tudi ideje, ki jih uporabim pri delu. Z vrstniki se veliko pogovarjamo o času, ki ga preživimo na telefonih, ne maramo se, ko to počnemo, a hkrati ne moremo nehati. Ljudje več ne kadijo, med kajenjem so vsaj bili v trenutku, zdaj ne moremo biti niti sekundo v trenutku. Kaj to pomeni? Da sploh ne moremo več samo biti? Res smo odvisniki. Dobro so nas … Zasužnjili. (nasmeh) A sužnji so vsaj vedeli, da niso svobodni.