Ko sem spomladi govorila z generalnim direktorjem Pro Plusa Brankom Čakarmišem, je dejal, da se od vseh najbolj veseli serije Gospod profesor, kaj pravite na to?

Branko Čakarmiš ve, kaj dela in govori. Če on nekaj reče, to šteje. Imeli smo udobne produkcijske razmere, šest dni za en del serije. To je za Slovenijo kar luksuz. Kolikor odpreš malho za produkcijo, toliko večja so pričakovanja. Mislim, da smo jih upravičili.

Kako bi opisali serijo? Jaz sem v šali prijateljem rekla, da je nekje med V dvoje in Pestrno.

(smeh) Je bila Pestrna kdaj posneta?

Mislim, da ne, ampak bolj govorim o zgodbah.

To je pač tako imenovana dramedija. Resne teme in elementi sprostitve. Ko sem prebral scenarije, se mi je zdelo, da nihče ne bi imel takšnega učitelja. Glede na reči, ki jih počne, bi moral takoj izgubiti službo. No, odzivi pa so drugačni, vsi bi imeli takšnega učitelja. In to razumem, res mu je mar za otroke. Kako bi označil serijo? Morda pa res kot mešanico V dvoje in Pestrne. (nasmeh)

V seriji igrate učitelja, med karanteno pa se bojda niste najbolje znašli kot učitelj svojih otrok?

Bilo je grozno, ker si videl, da ne morejo v šolo, da morajo spremljati pouk na ekranu. Vse njihovo življenje se trudiš, da jim omejiš čas pred ekranom, potem pa morajo biti tam nenehno. V kvadratku je bila mala učiteljica, en sošolec se je skrival, drugi pel, tretji spreminjal ime … Ti kot starš pa si nekje med policistom, kuharjem, motivatorjem in rabljem. (smeh) Preden smo se uigrali, je minilo kar nekaj časa. Jaz takrat nisem delal nič drugega, razmišljal sem, da bi nekaj moral, in šele ko sem to idejo opustil, mi je bilo lažje. Ko sem se sprijaznil, da sem pač doma in njima v oporo, sta tudi onadva videla, da v to vlagam veliko truda. Ko me je kaj razjezilo, sem dvakrat vdihnil in jima razložil, zakaj sem jezen. In ravno ko smo se navadili sistema, ga je bilo konec. (smeh)

V seriji ste obkroženi z mladimi, ki igrajo vaše dijake. Kakšni igralski partnerji so bili?

Odlični. Veliko se lahko naučimo od njih. Med seboj se prej niso poznali, a so se res dobro ujeli. Zelo so pametni, empatični, nesebični, manj tekmovalni, kot smo bili mi. Privoščili so si uspeh, sprejeli šale drugih, navijali drug za drugega. S to generacijo imam najmanj stikov, moji otroci so mlajši, malo mlajše igralske kolege od sebe tudi poznam, srednješolci pa so zame španska vas. A so me navdušili. Vrnili so mi vero, rekel sem si, saj bo, saj ni vse tako črno.

Serija Gospod profesor. Glede na reči, ki jih počne, bi moral takoj izgubiti službo, pravi Jure. Foto Pro Plus

V gledališču smo vajeni, da igralci lahko igrajo veliko mlajše in starejše like od sebe, na televiziji pa je drugače, spomnimo se »srednješolcev« iz Beverly Hillsa. Koliko starega se počutite vi? Bi lahko igrali srednješolca?

Počutim se starega toliko, kolikor sem. V teatru je drugače, tam je vse mogoče. Lahko je nekdo na odru star 600 let, ti kot gledalec pa sprejmeš to konvencijo. Lahko sem star 12 in sem dekle, lahko sem star 92 in nimam nog. Na ekranu pa smo vajeni gledati resnični svet. Pred kamero zato ne morem igrati srednješolca. Smešno mi je bilo, ko so mi rekli, naj si pustim dlake po obrazu, da bom drugačen od mladine v seriji. Vprašal sem jih, ali se šalijo. Saj imam manj dlak kot oni. (smeh) Hvala za kompliment, a nisem več tam. (smeh)

V kino zdaj prihaja zelo pričakovani film Prasica, slabšalni izraz za žensko, v katerem igrate eno od glavnih vlog. To je film o generaciji na pragu odraslosti, snemali ste ga pred epidemijo. Menite, da so se od takrat do danes težave mladih še poglobile?

Govoriva o generaciji malo mlajših od mene, študentov, ki ta status podaljšujejo, ker se ne morejo osamosvojiti. Njihova kriza se je zdaj še poglobila. Potisnjeni so bili v ilegalo. Karantene, policijske ure, prepovedi. Oni so se seveda še družili in žurirali, le da so se skrivali. Njihove težav pa ostajajo. Grozno je, da se mladi ljudje v času študija ne morejo poglobiti v to, temveč preračunljivo razmišljajo, ali bodo s to izobrazbo lahko živeli. Ko sem jaz študiral, se nisem spraševal, ali bom dobil službo, mladi igralci se zdaj ukvarjajo s tem že v prvem letniku. A tudi iz tega se lahko rodi kaj dobrega. Morda je ta primerjava neposrečena, a tudi ko se ladja potaplja, podgane najdejo pot ven. Ti, ki bodo našli pot ven, bodo zelo močni in dobro opremljeni za boj.

Od snemanja Prasice je minilo kar precej časa, vam je vaš filmski lik zdaj tuj?

Res je snemanje že malo oddaljeno, a še vedno vem, kdo je ta tip. Obstaja kar nekaj modelov, po katerih sem ga oblikoval. (nasmeh) Film je zelo privlačen, v njem ne najdemo ničesar, kar vedno očitamo slovenskim filmom, torej da se nič ne zgodi, da se vsi le gledajo in so tiho. No, tu je obratno, ves čas se nekaj dogaja, ogromno je duhovitih replik. To je res posrečen generacijski film, ki pa prinaša tudi globlje in kar malo tragično sporočilo o usodi generacije, zlasti tistih, ki bi se radi ukvarjali z umetnostjo. Svet trenutno ni narejen po njihovi meri. (nasmeh)

Vaš lik pa je …

Slikar. Bil je permisivno vzgojen, je razvajen. Kot mentor vodi skupino ljudi, občasno si prisvoji kakšno idejo koga drugega. Meni, da ideje pač ležijo na tleh, pomembno je le, kdo jih zna pobrati in kaj bo z njimi naredil. Je malo sebičen.

Ste se v tem zgledovali po ljudeh iz resničnosti?

(smeh) Slikarskega sveta sicer ne poznam. Lahko pa rečem, če je Eva prasica v pozitivnem pomenu besede, ker se bori zase in je zvesta sama sebi, je moj Jakob prasec v povsem klasičnem pomenu. (smeh)

Omenjate Evo kot »prasico«, ki se bori zase. Ker smo ravno pred 8. marcem, kako vidite položaj žensk v svetu in svojem poklicu?

Bom kar povedal primer. Film Moč psa, ki ga je režirala Jane Champion, je zares najboljši film leta. Če ne bi prej vedel, da ga je režirala ženska, bi na to sploh pomislil? Res imamo sprane možgane. Stvari se spreminjajo, a počasi, saj so neke reči zapečene v vse naše celice. Jaz navijam za ženske na odgovornih položajih. Če pogledamo, kaj se dogaja po svetu, lahko za to krivimo geopolitiko in profit, a v resnici so to nedorasli fantki, ki si v peskovniku mečejo lopatke v glavo in si kradejo bagre. Ženske si tega nikoli ne bi dovolile. Jaz navijam za punce!

Jure Henigman je v  filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko slikar Jakob. Če je glavna junakinja Eva prasica v dobrem pomenu besede, je Jakob prasec v klasičnem smislu, pravi Jure. Foto Saša Huzjak

Trenutno kaj snemate?

Ja, film z Janezom Burgerjem, naslov je Opazovanje, glavno vlogo pa igra mlada in nadarjena igralka Dijana Kolenc. Navdih za film je resnična zgodba, govori o tem, kako lahko nekaj strašnega spremljamo v živo na spletu in ne naredimo nič. Preprosto si mislimo, da je to pač del globalnega šova, norega koktajla časa, v katerem živimo. Pripravljam se še na snemanje filma z Nejcem Gazvodo, poleti pa bomo spet snemali Gospoda profesorja.

Lahko poveste kaj več o filmu Nejca Gazvode? Skupaj sta posnela že Dvojino in Izlet.

Dogajanje je postavljeno v manjši slovenski kraj, tik pred koncem karantene. V ospredju je fant v devetem razredu osnovne šole, doma zadeve niso sijoče, v šoli ga ustrahujejo …

Vi pa ste njegov učitelj?

Ne. (smeh) Sem sosed, ki ni najboljša družba zanj, a ker nima nikogar drugega, se malo druži z menoj.

Torej niste dober vpliv?

Ne. A Nejc zna narediti, da so liki kompleksni in večplastni, tako kot življenje, ki ni samo črno in belo, največ je čudne sivine.