Zadnje mesece odmeva primer Melise Smrekar in Julije Pogačar, mame in hčere, ki sta pogrešani od sredine novembra lani in so ju nazadnje opazili na območju Kamnika, od koder naj bi odšli na krajši dopust v tujino. Na izginotje sestrične Julije je s pripisom Help! (pomagajte) opomnil tudi kolesarski as Tadej Pogačar na svojem instagramu tik pred začetkom dirke Tour de France. A to je samo eden od približno petstotih primerov izginotja, ki jih slovenska policija obravnava v enem letu.

Tadej Pogačar je z objavo spomnil na svojo izginulo sestrično. FOTO: Instagram

Julijin oče Peter Pogačar sumi, da je njuno izginotje povezano z ekstremistično sekto Lane Praner (Lana Praner z Gospodi), s katero naj bi bila njegova nekdanja partnerica povezana od leta 2013. Da bi pridobil kakršnokoli informacijo, ki bi lahko pomagala najti njegovo hčer, je odprl spletno stran Findjulija.com, s katero morebitne očividce nagovarja v desetih jezikih. Ob števcu, ki vsak dan kaže, koliko časa je minilo od izginotja – danes mineva že 254 dan –, je poleg hčerkinih fotografij objavil tudi fotografije njene mame ter zakoncev Anke in Luke Uleta, s katerima naj bi po nekaterih informacijah odšli na pot, za informacijo, ki bi pripeljala do odkritja deklice, pa ponuja 10.000 evrov nagrade.

V iskanje se je vključila tudi policija, ki je junija javnost ponovno zaprosila za pomoč pri iskanju. Vse, kar uradno razkrivajo o primeru, pa je, da intenzivno nadaljujejo kriminalistično preiskavo ter obravnavajo kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po 190. členu kazenskega zakonika. Na vprašanje, ali je tudi Lana Praner v kakšnem postopku, odgovarjajo, da zaradi spoštovanja določil o varstvu osebnih podatkov nanj ne morejo odgovoriti.

Skupni vzorci obnašanja

Čeprav se novice o pogrešanih osebah zdijo vse pogostejše, na policiji poudarjajo, da na območju Slovenije obravnavajo podobno število pogrešanih oseb na leto, to je petsto, res pa je, da se pri iskanju pogrešanih oseb v zadnjih letih večkrat in hitreje ter prek različnih aplikacij obračajo tudi na javnost. Najpogostejši razlogi, zaradi katerih iščejo pogrešane osebe, so beg od doma, bolezni in samomori, pogrešanje pa obravnavajo takoj, ko prejmejo prijavo. Oseba je pogrešana vse do takrat, dokler je ne najdejo.

Za najdlje pogrešani pri nas štejeta osebi, za kateri so izginotje prijavili leta 1957 in 1959. Tudi po več letih iskanja so že našli osebo živo, skrivala se je v tujini, kadar pa najdejo in potrdijo posmrtne ostanke pogrešane osebe, kot najpogostejši vzrok smrti ugotovijo samomor. Kako prepoznajo, da so se osebe same odločile oditi in se ne vrniti? »To običajno prepoznamo bodisi iz dokumentacije, ki jo je oseba pred tem pustila, pa tudi z zbranimi obvestili od svojcev in prijateljev,« odgovarjajo na policiji.

Vsaka oseba ima svoj vedenjski vzorec, toda pri nekaterih kategorijah pogrešanih je mogoče ugotoviti skupne vzorce obnašanja, ki policistom in reševalcem omogočajo lažje in uspešneje iskanje. Vendar v Sloveniji vedenjski vzorci pri obravnavi pogrešanih oseb niso upoštevani pri pripravi določenih dejavnosti policije in tudi niso normativno urejeni.

»V Veliki Britaniji, ZDA in Avstraliji pogrešane iščejo na podlagi teh kategorij. Tam je tudi ta veja klinične psihologije zelo razvita, saj gre za spoznanja, povzeta po ogromnem številu pogrešanih ljudi, v Veliki Britaniji jih na leto pogrešijo kar okoli 300.000,« je povedal višji samostojni policijski inšpektor Sebastian Mohorič z Uprave uniformirane policije, ki se je s tem področjem ukvarjal v svoji magistrski nalogi.

Toda praks, ki so različne po evropskih državah, ne moremo kar preslikati v naše okolje, pravi. V Angliji ali ZDA, denimo, se posamezniki ali družine običajno odpravijo v divjino na kampiranje ali ribarjenje popolnoma opremljeni za ves teden, mi tako velikih območjih popolne divjine sploh nimamo, ljudje gredo na ribolov za en dan, dodaja. »Lahko pa upoštevamo spoznanja o otrocih in ljudeh z različnimi bolezenskimi stanji pa tudi samomorilnimi nagnjenji. Denimo, otroci do treh let se običajno izgubijo, ko se zaigrajo, in ob tem pa ne doživljajo panike. Sploh se ne zavedajo, da so se izgubili.

Podobne vedenjske vzorce imajo osebe z različnimi boleznimi, tudi osebe, ki se odločijo storiti samomor, to pogosto naredijo s pogledom na kraj, ki jim je ljub, ali na kraju, kjer jih je zelo težko najti, njihov cilj pa je, da jih ne bo mogoče najti. Tudi dementne osebe družijo podobni vedenjski vzorci, odvisno od tega, v kateri fazi je njihova bolezen, ali imajo pretežno kratkoročen ali dolgoročen spomin in podobno,« je sogovornik naštel nekaj primerov.

Tretjo kategorijo pogosto pogrešanih ljudi pa družijo podobnosti zaradi dejavnosti, ki so jo opravljali tedaj, ko so jih pogrešili, torej, ko so bili na lovu, ribolovu, nabirali gobe, kampirali, hodili po hribih ali kaj podobnega. »Pri planincih vemo, denimo, da jih določen odstotek hodi na določeni nadmorski višini, določen delež se jih ob težavah ali če se izgubijo, poskuša spustiti v dolino, določen pa vseeno vztraja proti vrhu. Vemo tudi, kakšna je približna hitrost hoje in kako se upočasnjuje z daljšanjem poti. V začetni fazi jih iščemo na podlagi začetnega izhodišča in pretekom časa od zadnje točke, kjer so pogrešanega planinca opazili, pri tem si pomagamo s tabelami, ki nam povedo približno, v katerem radiju iskati,« pripoveduje Mohorič, kaj jim je pri iskanju v oporo.

Najpogostejše napake svojcev

Najpogostejše napake, ki jih storijo svojci, in to na škodo uspešnosti iskanja, so, da marsikaj zamolčijo tisto, kar bi sicer zelo pomagalo pri iskanju – od tega, da so se pred tem doma sprli, da ima oseba samomorilna nagnjenja ali da je že večkrat poskušala storiti samomor. In potem, ko to ugotovi policija, preteče dan, tudi dva, ko je pogosto že prepozno.

»Če bi vse povedali takoj ob prijavi, bi pridobili dragoceni čas, predvsem pri samomorih, lahko bi pravočasno vključili druge službe in strokovnjake in dejanje morebiti tudi preprečili. Ob pogrešitvi je pomembno to čim prej sporočiti policiji, odsvetujemo, da svojci osebo najprej sami iščejo nekaj ur in policijo obvestijo šele pozneje, ko se že dela noč. Takrat je preteklo že nekaj ur, v temi je težje iskati tudi za nas in morebitne druge sile za zaščito in reševanje,« svetuje sogovornik s policije.

Zmotno je mišljenje, da na podlagi mobilnega telefona lahko pridobijo natančne koordinate pogrešane osebe. Od operatorja lahko pridobijo le podatek, s katero bazno postajo je pogrešani nazadnje vzpostavil povezavo, pridobijo zemljevid pokritosti te bazne postaje in v katero smer seva celica, s katero je bil vzpostavljen kontakt. Za pogrešanega na območju Kredarice to lahko pomeni, da bazna postaja pokriva območje od Kredarice do Vršiča in celotno Dolino Vrata ali v nasprotni smeri območja Pokljuke, kar je nemogoče preiskati v celoti.

Slovenska policija ima podatke o vseh pogrešanih slovenskih državljanih zbrane na svoji spletni strani

Na številki 112, denimo, lahko ob pomoči aplikacij Smart Locator in AML dokaj natančno določijo položaj mobilnega telefona, vendar morata biti vključena prenos podatkov in GPS lokacija, pogrešana oseba mora potrditi prejem SMS-sporočila oziroma mora sama poklicati na številko 112. A reševalci so pri tem pogosto neuspešni, saj se pogrešani zelo redko oglasijo na telefon, pogosto imajo prazno baterijo mobilnika.

Ko policija osebo najde in ugotovi, da je z njo vse v redu, je zadeva zanjo zaključena. Če najdena oseba ne želi imeti stika s svojci oziroma prijavitelji izginotja, jim tega, kje je pogrešani, ne povedo, sporočijo edino, da je z osebo vse v redu. »Vselej pa z osebo poskušamo vzpostaviti stik v živo, saj se ne moremo zanašati na to, da je na drugi strani telefona prav ona in da morebiti ni žrtev kaznivega dejanja. Kadar je pogrešana oseba v tujini, stik vzpostavimo v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi,« je sklenil sogovornik.