Beg z otoka

Nasledstvo je svojevrstna nuja, je naravni proces v razvoju številnih ekosistemov, s pomočjo analize vrst lahko ugotovimo, na kateri stopnji razvoja je. Prav nič ni samoumevno, Grenlandija je bila nekoč tropski pragozd in vse kaže, da bo ponovno pozelenela. Raznolikost, diverziteta in prepletenost v določenem okolju so znaki njegove vitalnosti. Bolj je zapleten, bolje prenaša zunanje motnje. A vse se začne, kot je v navadi, na začetku.


​Poglejmo si primer otoka, najprej samo kamen sredi vode. Potem na njem začnejo gnezditi ptiči, pridno kakajo in prinašajo material od drugod. Skala ni več surova, priložnost dobijo rastline, njihova telesa nudijo dom številnim bitjem, spreminja se struktura tal in tako dalje. In potem zraste kokosova palma, pride človek z ležalnikom in kremo za sončenje. A v vsem tem se skriva navidezno protislovje. Stvaritve prvih korakov so proti pričakovanju obstojnejše od kasnejših, piramide so trpežnejše od nebotičnikov, fotografije na papirju od digitalnih na usb-diskih. Če bi hoteli pustiti sporočilo zanamcem, bi ga bilo pametneje vklesati v kamen kot zapeči na dvd.


Vse kaže, da je Slovenija trenutno na stopnji posranega otoka. Vladajo nam večni pionirji kolonialisti, ki sanjajo o rajskem otoku, o smučanju na vodi, porjaveli svetlolasi ženi, a se hkrati upirajo sukcesiji, ki bi jih lahko do tega pripeljala. Vse je grožnja, zato najraje čim manj vsega; tisto, kar mora biti, tisto nujno zlo, pa mora ostati obvladljivo in šibko. Nimamo dovolj za vse, le za naše, ne vaše.

Izid današnje izbire nasledstva v ZDA bo v veliki meri odločal, ali bomo prepustili, da Zemlja sama reši težave, ki smo jih zakrivili, in se vrne v bolj razvito stabilno stanje, ki ga nismo znali ceniti in ohraniti. To lahko brez težav stori, najlažje brez nas. Morali se bomo naučiti, da je raznolikost tisto, kar nas krepi, ne izključevanje. Tako osnovna modrost, a vendar daleč od človeške narave, rojene za razmišljanje, žal in še kako očitno, ne za razumevanje.