Sprehod ali vožnja skozi vasi, včasih tudi suburbana in celo urbana območja, je v zadnjih desetletjih postala svojevrstna izkušnja. Pred vsaj nekaj hišami vidimo mlaje različnih vrst, velikosti in oblik. Smreke s prometnimi znaki »omejitve«: 30, 50, 70, rožice za dekleta in ženske pa jumbo plakate s fotografijami slavljencev. Včasih mlaje nadomestijo tudi skulpture v obliki avtomobilov, živali, lutk, delovnih strojev … In če se je v preteklosti praznoval predvsem abraham, danes opazimo mlaje že za 18., 20., 40., menda celo za prvi rojstni dan.

Kot pojasnjuje Marjeta Pisk, folkloristka iz Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja tudi s fenomenom praznovanja rojstnega dne, je v ruralnem okolju več tipičnih, tradicionalnih mlajev – olupljenih dreves iglavca z vejami na vrhu, pod njimi pa oznaka slavljenčeve starosti in morebitni drugi atributi slavljenca –, v (sub)urbanem okolju pa več bolj individualiziranih.

Mlaj kot oblika sodobne ljudske kulture

»Vsekakor je postavljanje mlajev lažje v ruralnem okolju, že zaradi dostopa do lesa in mehanizacije, zato je tam bolj razširjeno. V urbanem okolju je več jumbo plakatov, v njegovi okolici pa več skulptur. Vendar pa obstajajo pomembne razlike glede na mikrolokacije: v nekaterih okoljih je postavljanje mlajev zelo razširjeno, v drugih manj. Če v nekem okolju živi posameznik ali skupina, ki je zelo ustvarjalna in zagnana za pripravo skulptur, jaslic in drugih materialnih obeležij praznovanj, kot denimo v Dragi pri Medvodah, je takšnih postavitev gotovo več.«

Vsem pa sta skupna element praznovanja in hvalospev slavljencu. Kot doda sogovornica, še ni videla mlaja, ki bi bil žaljiv – mnogi pa so humorni. »V nekatere je vloženih veliko ur načrtovanja in dela, predvsem pa kreativnosti, zato jih lahko dojemamo kot obliko sodobne ljudske kulture.« A večina vendarle sledi ustaljenim tipom oziroma uporablja standardizirano ponudbo, ki je na voljo v trgovinah, specializiranih za tovrstna praznovanja, pojasnjuje. »Pri mlajih me s tehničnega vidika postavljanja najbolj presenetijo tisti, ki imajo obešene delujoče aparate, recimo vrteč se mešalec za beton, pri skulpturah pa so številne zelo domiselne. Nekatere v smislu estetskosti in umeščenosti v prostor, druge z izvedbenega vidika, na primer lutka za delujočim CNC-strojem.«

Od počastitve dogodkov do hvalospeva ljudem

Čeprav mlaje, kakršne opisujemo zgoraj, srečujemo predvsem v zadnjih nekaj desetletjih, imajo precej daljšo zgodovino in tradicijo. Njihov pomen je bil v različnih časih in družbenih okoljih drugačen. Kot pojasnjuje folkloristka Marjeta Pisk, so jih v zgodnjem novem veku postavljali plemstvu in so pomenili znak imenitnih praznovanj in osebnih počastitev – predvsem ob pomembnih dosežkih ali vrnitvi domov oziroma v letno rezidenco. Podobno so bili v cerkvenem okolju znak posebne počastitve dogodkov: nove maše, žegnanja, birme in cerkvenih praznikov. Nekateri dogodki, kot so procesije in žegnanja, so bili skupni cerkveni in posvetni dogodki, zato je težko govoriti o izključni povezavi s cerkvenim okoljem.

»Ko pa so kmetje v 19. stoletju dobili pravico do sečnje gozdnih dreves, je postal mlaj premoženjski znak in v zadnji tretjini 19. stoletja se je razširil ter postal del kmečke kulture ob posebnih dogodkih,« pojasni folkloristka. »Takrat so jih postavljale predvsem fantovske skupnosti, ki so v času individualizacije kmetijstva in razpada funkcij sosesk prevzemale nekatere njene vloge in utrjevale vaške skupnostne zavesti tudi s postavljanjem in čuvanjem vaškega mlaja, na primer na prvi dan maja in ob nekaterih drugih priložnostih. Postavljali so jih tudi kot izraz posebne naklonjenosti izbranim dekletom. Mlaji so v času boja za pridobitev nacionalnih in političnih pravic dobivali tudi narodno-manifestativni pomen, zato so jih v urbanem okolju množično postavljali ob odkritjih spomenikov slovenskih ustvarjalcev, ob obisku cesarja, drugih 'narodnih' dogodkih.«

Množično praznovanje abrahama od 90. let dalje

Danes pa – poleg nekaterih cerkvenih dogodkov in ob prvem maju – mlaje zasledimo predvsem ob praznovanjih rojstnih dni. Zadnje je sicer zelo sodoben pojav, ki se je razširil po drugi svetovni vojni, prej so praznovali god. Kot doda Marjeta Pisk, so se okrogle obletnice – predvsem abraham – sicer praznovale že konec 19. stoletja, kot kažejo poročila v časopisnih noticah. Šlo je predvsem za jubileje pomembnih mož, splošno razširjeno slavljenje 50. rojstnega dne z množico povabljenih in glasbeno-zabavnim programom pa se množično pojavi na začetku 90. let 20. stoletja.

Zdaj mlaje postavljajo tudi ob drugih obletnicah, predvsem pa za bistveno mlajše slavljence. Mlaj ima, kot poudarja sogovornica, splošno prepoznavno simbolično konotacijo praznika, ob širši dostopnosti lesa, mehanizacije, potrebne za postavitev, deloma tudi ob splošni prisotnosti mlajev v okolici in vplivu popularne kulture – predvsem v miljeju narodno-zabavne glasbe –, pa je v nekaterih okoljih postal sestavni del praznovanja. Zato ga postavljajo ob katerem koli rojstnem dnevu. Hkrati pa kot starajoča se družba petdesetletnice ne čutimo več kot mejnika starosti.

Razkrivanje podatkov v času njihovega skrivanja

Če kot družba po eni strani svoje osebne podatke skrbno skrivamo, pa mlaj razkrije kar nekaj podatkov o posamezniku, ki so dostopni vsakomur, ki se pripelje mimo domovanja slavljenca. Ime, starost, hobi, poklic, če je fotografija, tudi videz … Mlaji počastijo točno določenega slavljenca, zato morajo biti na njem, kot pojasni etnologija, atributi, ki omogočajo prepoznavo. »To po mojem mnenju izraža globoko potrebo človeka, da je prepoznan v svoji skupnosti, pogosto v družbi atomiziranih posameznikov. V nasprotju s splošno naravnanostjo varovanja osebnih podatkov si človek želi biti viden, prepoznan, cenjen v svojem okolju, zato prihaja do tega zanimivega paradoksa.«

Prav tako se ob tem paradoksu individualizacije zgodi še eden: da se družina, prijatelji, sosedje (sicer vedno bolj individualizirani) organizirajo in slavljencu postavijo mlaj. Za to je potrebna vsaj majhna skupina ljudi, ki drevo požaga, olupi, mlaj okrasi, dvigne, fiksira oziroma bdi ob slavljencu, ki si mora sam postaviti mlaj. »Tu lahko prepoznamo po eni strani nasledek fantovskih družb, ki so včasih imele pomembno funkcijo tako v vaških kot urbanih okoljih, kot tudi še vedno navzočo potrebo ljudi po praznovanju v skupnosti.« Poseben dogodek je tudi podiranje mlajev; če se denimo praznuje 30. rojstni dan, se to zgodi 30 dni po tem, ko je bil mlaj postavljen.

Mnogi so takim obeležjem praznovanja precej naklonjeni, drugi rojstne dneve raje zadržijo zase in za bližnje. Če slavljenec noče biti izpostavljen ob zaznamovanju osebnega praznika, poudarja sogovornica, bi morala to okolica upoštevati. Prav tako so mlaji pogosto označeni kot element »zaostalega« ruralnega okolja, asociirani s preveliko konsumpcijo alkohola, in naj bi bili znamenje pomanjkanja okusa.

Arhitekt Miloš Kosec mlajev kljub temu ne vidi kot kič. »Glede na to, da od druge polovice 20. stoletja naprej kolektivni običaji in praznovanja počasi ugašajo tudi na vasi, ne le v mestu, je morda logično, da se je mlaj iz označevalca kolektivnega dogodka ali običaja preobrazil v označevalca polzasebnega praznovanja. Po mojem mnenju gre za modernizacijo in prilagoditev uveljavljenih starodavnih običajev, zato jih ne bi označil za kič. Morda so kot zunanji, vsem vidni znak praznovanja v obdobju, ko se celo vasi spreminjajo v odtujena in fragmentirana predmestna naselja, celo dobrodošel in ekstrovertiran fenomen.«