Tu je stičišče naše skupnosti in družabnega življenja, tu je domovanje številnih društev, prizorišče proslav in zabav, je Saša Polajnar, predsednica Krajevne skupnosti Cven, opisala zadruž­ni dom. Več kot dvajset let ima v njem lokal, zato je ta spomeniško zaščitena stavba tudi vir njenega preživetja in ji je, kot je dodala, zelo hvaležna. Zadružni dom Cven je bil eden od prvih dveh, zgrajenih v Sloveniji leta 1948, le malo po začetku tega vsejugoslovanskega projekta.

Mi gradimo zadružne domove. Zadružni dom gradi nas

»Mi gradimo zadružne domove, zadružni domovi gradijo nas.« Moto, ki se je izoblikoval v povojnih udarniških časih, največ pove o tem, kakšen je bil namen teh skupnostnih prostorov ter kakšen je bil in še vedno je njihov pomen. Več kot 260 oziroma 82 odstotkov jih je namreč še v uporabi in na različne načine služijo skupnosti, poudarja dr. Martina Malešič, umetnostna zgodovinarka in soavtorica v projektu Skupno v skup­nosti, ki je nastal v produkciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO): »Ti prilagodljivi in trdoživi prostori tvorijo gosto mrežo dobro delujoče družbene infrastrukture, ki nam je na voljo, ki je ni treba postaviti na novo, le tu in tam obnoviti, predvsem pa se zavedati njenega pomena za delovanje skupnosti.«

Vloga v decentralizaciji kulture

Velika vsejugoslovanska akcija se je začela 2. decembra 1947, ko je tudi v Slovenskem poročevalcu izšel proglas o gradnji zadružnih domov. Načrtovanih je bilo več tisoč takšnih poslopij, v Sloveniji 523, zgrajenih pa okoli 330. »Osnovna ideja je bila, da bi na podeželju vzpostavili razpršeno mrežo večnamenskih javnih stavb, ki bi bile upravno, gospodarsko, društveno in kulturno središče vasi. Sprva so bili namenjeni tudi spodbujanju kolektivizacije kmetijstva, po agrarni reformi pa so prevzeli predvsem pomembno vlogo v decentralizaciji kulture,« je opisala sogovornica.

Slavnostno odprtje na Cvenu FOTO: iz knjige Skupno v skupnosti

Čeprav je bila akcija v slogu udarniških časov hitra, jo je prehitel tok dogodkov. Leta 1948 se je zgodila izključitev iz Informbiroja in Jugoslavija se je oddaljila od idej, ki so prihajale iz Sovjetske zveze. In če je bil začetek zelo pompozen – o akciji so veliko pisali v dnevnem časopisju, izdajali so celo vestnik Zadružni dom, poročali na radiu in televiziji –, je po tem v javnih občilih postopoma vse potihnilo. Toda idejo je do takrat ljudstvo že posvojilo in gradilo naprej. »Med raziskovanjem smo slišali tudi nekaj kritik, da je bil to projekt, ki je bil namenjen predvsem širjenju politične moči, a v praksi se je pokazalo, da ne bi zaživel, če ga skupnosti ne bi prepoznale kot koristnega,« meni sogovornica.

Prva takšna domova v Sloveniji so odprli že 18. aprila 1948, na Cvenu pri Ljutomeru in Predmeji na Primorskem, naslednji niso prav veliko zaostajali. Vaške skupnosti so kar tekmovale med seboj, katera bo svojega prej postavila pod streho. Martina Malešič je celo izbrskala fotografijo z diagramom gradbišč v Cerkvenjaku in okoliških krajih iz leta 1948 z napisom Tekmujmo ter časovnico in število porabljenih ur, vključenih ljudi, količino gradbenega materiala …

Devet tipov

V Sloveniji je bila za izvedbo projekta odgovorna uprava za gradnjo zadružnih domov v okviru ministrstva za gradnje. V načrtovanje so vključili svoje projektante in tudi ljubljansko šolo za arhitekturo. Načrte je risal takratni cvetober vodilnih arhitektov, Oton Gaspari, Vinko Glanz, Herman Hus, Emil Medvešček, Emil Navinšek, Edvard Ravnikar (angažiral se je predvsem za Primorsko, tudi z idejo, da se bo to razvijalo sočasno z gradnjo Nove Gorice), celo Jože Plečnik je v okviru svojega seminarja s študenti sodeloval pri tem, je naštevala sogovornica.

Na podlagi njihovih rešitev so določili devet tipov zadružnih domov, ki so bili prilagojeni glede na velikost, regionalne posebnosti lokalne gradnje in tip kmetijstva. A ne glede na vse te projekte so stavbam na koncu poseben pečat dali tisti, ki so jih gradili; tesarji, zidarji, mojstri, ki so dodali umetelno izrezljano ograjo stopnišča, leseno ostrešje ali drugo posebnost. Pogosto so jih opremili z napisi in parolami, v izjemnih primerih, kot je Komen na Krasu, so pri likovni opremi sodelovali tudi slikarji.

Pri likovni opremi v Komnu na Krasu so sodelovali tudi slikarji. FOTO: Jana Jocif/MAO

Omenjeni načrti so bili objavljeni, bodisi v dnevnem časopisju bodisi v posebnih publikacijah, kot je bil vestnik Zadružni dom, skupaj z njimi pa kalkulacije, denimo, koliko materiala potrebujejo in koliko delovne sile.

Preplet strokovnega in amaterskega dela

Sprva so bili za gradnjo namenjeni krediti, vendar so jih lokalne skup­nosti najpogosteje gradile same, iz materiala, ki so ga nabrali iz porušenih in požganih stavb, odpirali so nove kamnolome, znova zagan­jali stare opekarne ali ustvarjali nove, menjali pridelek za les in opeko … Tudi gradili so udarniško; na pomoč so sicer prišli zidarji in drugi mojstri, a ker jih je bilo malo, se je gradbišče spremenilo v prilož­nostno učilnico. »Na gradbišču so pogosto organizirali šolo za mladino, da se je izučila posamez­nih del. Tako so udeleženci dobili potrdila za opravljeno prakso.« Nekaj napotkov pa so dobili tudi iz publikacij, v katerih so bili izrisani načrti in opisani postopki, kako izvesti posamezne dele, zbirali so napake, da bi jim drugi lahko izog­nili, predpisan je bil način, kako organizirati gradbišče …

Gradnja doma v Bizoviku, avgust 1948 FOTO: iz knjige Skupno v skupnosti

K prostovoljnemu delu so pozivali vse, krajane in krajanke, mladinske delovne brigade in organizacije, kot je bila Protifašistična fronta žensk (AFŽ), o čemer pričajo številne fotografije, ki so jih v času teh akcij posneli znani slovenski fotografi. Odprtja je v slogu časa spremljalo veliko slavje s političnimi osebnostmi, najboljša gradbišča so celo nagrajevali – pa ne le z voli, tovornjaki in žagami, ampak tudi s knjigami, je sogovornica opozorila na pomen kulture in prosvete v tej gradnji novega življenja na vaseh.

Novo vaško jedro

Najpomembnejši del vsakega doma je bila – dvorana; obstajale so tri velikosti, pri čemer je standarde postavljalo Slovensko narodno gledališče, da bi lahko tudi v bolj odročne kraje prišlo čim več kulture. »Velike dvorane so bile primerne za gostovanje SNG, tak­šna je, denimo, v Žireh,« je naved­la primer. Pomembne so bile tudi sejne sobe za sestajanje skupnosti, skladišča, povezana s kmetijstvom, knjižnica in zadružna trgovina. Nekateri so imeli tudi stanovanja, za ljudi, ki so skrbeli zanje, ali za primere katastrof in nesreč, da bi vanje začasno namestili družine, ki so ostale brez doma. K stavbam so spadali tudi zunanji javni prostori, ki so omogočali druženje, dvorišče, park z zelenico in zraven ponavadi spomenik NOB.

Dom v Žireh z dvorano, v kateri lahko gostujejo večje zasedbe. FOTO: Jana Jocif/MAO

Zagon je trajal do konca 50. let, nekateri so vmes tudi obstali, a jih je naslednja generacija spet pograbila. In tako je pravzaprav še ved­no. Nekateri od teh domov so se zdeli že pozabljeni, vendar je prišla nova generacija, ki je tam spet našla svoj prostor. Na Humu v Brdih so imeli v njem v osemdesetih letih diskoteko, v kateri je med drugimi gostovala skupina Laibach, ko je bila v Ljubljani prepovedana, je navedla umetnostna zgodovinarka. Tudi danes so številni pomembna kulturna središča, kot je Ipavčev kulturni center v Šentjurju ali dom v Beltincih, v Marezigah gostijo jazz festival, v Sovodnju (kot v številnih drugih) imajo gledališče …

Nekateri niti ne nosijo več imena zadružni dom, a jih prepoznamo po vseh prej opisanih značilnostih; v njih najdemo knjižnice, trgovine, frizerske salone, bare, prostore za starejše, gasilske domove, domove za občane, ljudske ali kulturne domove, amatersko sceno, tudi hotel … Martina Malešič: »Zadružni domovi niso obstali zaradi svojega prvotnega namena, temveč zaradi dobrega razmisleka o njihovi zasnovi. Bili so smiselno načrtovani, s preprosto tehnično izvedbo in oblikovno zadržanostjo, predvsem pa s prilagodljivo zasnovo prostorov, ki omogoča, da se razvijajo s skupnostjo.«