Hiša na Barju, ki v notranjosti skriva »vav« učinek

Arhitekturno izhodišče je bilo jasno: objekt se mora odzivati na samo lokacijo. In ker so barjanska tla posebna, so arhitekti predlagali pritlično stavbo, da se ne bo čez čas – kot mnoge druge v okolici – začela posedati. Naročnikoma so predstavili različne strategije organizacije parcele in zasnove hiše. Skupaj so izbrali rešitev, s katero sta bila zadovoljna.

Kot pravi arhitekt Urban Petranovič, projekt zaznamujeta enostavnost in praktičnost. Hiša je prilagojena za kvalitetno življenje, kot ga hočemo živeti v 21. stoletju, živeti torej v hiši, ki je neposredno povezana z vrtom. Prostore so nanizali po celotni dolžini stavbe v tako imenovanih volumnih, glede na stopnjo zasebnosti. Ob vstopu na parcelo je studio za jogo, zatem pa bivalni del – predsoba, spalnice, dnevni prostor in kuhinja z jedilnico, ki se odpira na vrt in ponuja poglede čez sosednja polja.

Hiša je prilagojena za kvalitetno življenje, kot ga hočemo živeti v 21. stoletju, torej živeti v hiši, ki je neposredno povezana z vrtom. FOTO: biro Počivašek Petranovič

Hiša je torej zasnovana preprosto, tako v tlorisu kot izbiri materialov; konstrukcija je iz betonskih zidakov, v katerih je skrita vsa napeljava, zidaki so pobarvani z belo in to je tudi že finalna obdelava. Dimenzije prostorov in odprtin so odmerjene na dimenzijo zidakov, tako da se vidni zidaki lepo izidejo. Sledi klasično ostrešje, kritina iz valovite pločevine, ki spominja na industrijske objekte, tudi tlak je betonski, finalna obdelava, to je zglajen beton, učinkuje moderno in hkrati funkcionalno, saj je trpežen in hvaležen za čiščenje.

Vrnitev v sedemdeseta

Med robustne materiale je postavljeno pohištvo iz brezovega lesa. Zakaj breza? Arhitektom se zaradi svetlega pridiha zdi sveža in optimistična. Omare po meri so hkrati predelne stene, les pa poleg topline ambientu daje naraven karakter.

»Ko smo snovali projekt, smo gledali kvalitetne primere pritličnih atrijskih hiš iz sedemdesetih let z razgibanim tlorisom. Murgle, ki so prav tako na barju, hiše Stanka Kristla, modernistične opečnate hiške, ena takih je v bližini te stavbe. Vsakič ko se lotimo projekta, naredimo raziskavo, in tu smo se vrnili tudi nekaj desetletij v preteklost.«

Ker pa niso gradili z opekami, so opeko kot rdečo nit prenesli na keramično glazirano fasado, s čimer je hiša dobila sodoben izraz. Ker je podolgovata fasadna keramika položena vertikalno, so s tem pokazali, da je le obleka in nima konstrukcijske vloge. Temna barva fasade med svetlim tlakom in streho objektu daje globino, do izraza pridejo napušči, poseben »vav« učinek pa se zgodi, ko stopiš v hišo, v zelo svetel odprt prostor. V razporeditvi posebej poudarjajo lijakast hodnik, ki deluje kot prisilna perspektiva in iz predprostora vodi v dnevni prostor. Tako skozi ožino stopiš v dnevno sobo, kjer se prostor bistveno razširi in se skozi velike odprtine odpre proti vrtu in sosednjim poljem.

Napušči se na splošno tem arhitektom zdijo zgodovinska prednost, čeprav jih mnogo sodobnih hiš nima.  FOTO: biro Počivašek Petranovič

Precej so se ukvarjali tudi z vrtom oziroma povezavo hišo z zunanjostjo. Da imajo vsi prostori stik z vrtom, je bila skoraj glavna tema debat. Med drugim je razgibana zunanja podoba stavbe dobila več nadstrešnih kotičkov. Velik napušč vzdolž celotne fasade in poglobljene niše so tako postali nekakšen medprostor – med notranjostjo hiše in vrtom. Na vrt se pride tudi iz kuhinje, ki ima prav tako teraso.

Napušči se na splošno tem arhitektom zdijo zgodovinska prednost, čeprav jih mnogo sodobnih hiš nima. A vsak hoče imeti senco, se skriti pred dežjem, sicer je treba pozneje dodajati markize, tende, konstrukcijske nadstreške.

V arhitekturnem studiu Počivašek Petranovič projektirajo vse od zasebnih hiš do stanovanjskih sosesk, trenutno po njihovih načrtih denimo gradijo zapor v Dobrunjah. Ne delajo razlik med zasebnim in javnim naročnikom, pravijo, da je pri vsakem projektu ključna komunikacija. Najprej opravijo raziskavo, pri vsaki lokaciji poiščejo slabosti in prednosti. Prve poskušajo popraviti, druge poudariti. Potem naredijo zasnovo projekta in jo predstavijo naročniku, pri čemer mu skušajo razložiti, zakaj je nekaj tako in ne drugače. »Komunikacija, razlaga je dolg in pomemben proces.«

V razporeditvi posebej poudarjajo lijakast hodnik, ki deluje kot prisilna perspektiva in vodi iz predprostora v dnevni prostor. FOTO: biro Počivašek Petranovič

Med artističnim izrazom
in željami naročnika

Kot pravi solastnica hiše Katarina Tavčar, so arhitekti pravzaprav sami našli arhitekturno zgodbo. »Midva sva povedala samo, kaj potrebujeva. Najprej smo celo razpravljali o enonadstropni hiši, a potem nisva vedela, kaj bi bilo v pritličju, kaj zgoraj.«

S celotnim projektom sta izredno zadovoljna, največ se vsi zadržujejo v dnevnih prostorih in kuhinji in seveda na vrtu. Prav dostopnost okolice hiše jima je zelo pomembna. Nenazadnje tudi zaradi štirinožnih prijateljev.

Preprosta oprema omogoča, da v prostore dodajata svojo piko na i. Recimo maroške blazine, preproge, tapiserije, zavese ... »Tako kot se človek spreminja, se lahko spreminjajo tudi dodatki.«

Tudi tlak je betonski, finalna obdelava, to je zglajen beton, učinkuje moderno in hkrati funkcionalno, saj je trpežen in hvaležen za čiščenje.  FOTO: biro Počivašek Petranovič

Poleg tega jima izbira materialov omogoča enostavno vzdrževanje. Sama sicer nista imela pomislekov ob betonskih tleh, so jih pa imeli njuni domači. A prepustila sta se arhitektom in zdaj sta zadovoljna. »Hiša je moderna, družina, ki je bolj vajena tradicionalnih objektov, naju je svarila pred novitetami, ampak na koncu veš, da boš v njej živel ti. Arhitektom sva zaupala. Treba je bilo najti kompromis med njihovim artističnim izrazom in najinimi željami, in to nam je nazadnje uspelo. Morda sva na začetku mislila, da bo hiša celo bolj izstopala, zdaj pa se zdi, da se pravzaprav vsa zlije z okolico.«

Prostore so nanizali po celotni dolžini stavbe v tako imenovanih volumnih, glede na stopnjo zasebnosti.  TLORIS: biro Počivašek Petranovič

In to čeprav vrt ni dokončan, rastlinje, ki bo nekoč hišo obdalo z zelenim »zidom«, še ni posajeno. Ko se bo vse to zgodilo, bo morda hiša na Barju dobila novo ime. In v njem bo težko manjkala zelena barva ...