Happy end

Rada imam zgodbe s srečnim koncem. Preden začnem gledati film, vedno na spletu preverim, ali se srečno konča. Romani naj kar bodo malce zamegljeni, naj me presenetijo s kakšno solzo, ki mi bo spolzela po licih, naj se poigravajo z mojimi čustvi – vse do konca, ki pa, lepo prosim, naj bo srečen.

V moji duši ni več prostora za tragične konce katerekoli zgodbe, ker se mi z vrnitvijo še enega roja koronavirusov zdi, da se mi konec nasploh izmika.

In seveda ga nato iščem v umetnosti. Zato: režiserji, pisatelji, dramaturgi, prosim vas, da začnete snemati film, pisati knjigo, ustvarjati dramo od – konca. In to srečnega, kot so srečni konci v tistih starih pravljicah, v katerih se princeska prebudi iz dolgega spanja, princ preneha biti žaba, nato pa »živita srečno do konca dni«.

Izmislite si malce drugačen zaplet, dodajte malo svetlih barv in v sladkor vloženega sadja, dajmo malce razmisliti o tem, ali morata Romeo in Julija svojo ljubezen podariti grobnici …

Zanimivo, Shakespeare je živel v času pandemije. Če ne bi bilo bubonske kuge, ljubimca zagotovo ne bi umrla. Vse je šlo narobe, ker je do Romea prepozno prispelo Julijino pismo, v katerem mu je pojasnila načrt, kako bosta ostala skupaj, in tudi svojo navidezno smrt, in to zato, ker so sla, ki je prinašal pismo, zadržali v Veroni – v karanteni.

Kaj nas uči Shakespeare, ki se je tudi sam rodil v izolaciji, potem ko so njegovi starši v prejšnjih valovih pandemije izgubili dva otroka? Sporoča nam, da je življenje nad statistiko in da sta tragedija in sreča vedno prva oseba ednine z imenom in priimkom ter dostojanstvom, ki ga je lahko vreden samo posameznik … Kot da nam vzklika: »Hej, glejte v človeka, ne v številke! Tako boste gledali v življenje, ne v smrt!«

Vem, ampak, Shakespeare, zdaj potrebujem happy end, mu odgovarjam. In zdi se mi, da slišim glas iz davnine, ki mi pravi: »Ti samo preberi do konca! Vse se bo dobro končalo, če ne boš ugasnila ljubezni.« Verjamem mu. Kajti, kdo bi to vedel bolje od njega?