Neomejen dostop | že od 9,99€
Novi kreativni direktor Guccija Sabato De Sarno je s prvo samostojno kolekcijo za to modno hišo debitiral na milanskem modnem tednu. V Guccijev arzenal se je z njim vrnil bolj izčiščen slog. Potem ko je v začetku leta kot strela z jasnega odstopil njegov predhodnik Alessandro Michele, ki je vidno prelomil s slogom svoje predhodnice in znamki v osmih letih umetniškega direktorstva prinesel milijardne zaslužke, je bil prav tako veliko presenečenje tedaj še 39-letni De Sarno, ki je v karieri delal za modne hiše Prada, Dolce & Gabbana in Valentino. A je za zdaj bil bolj v ozadju.
Po kraljevanju kostumografskega sloga Alessandra Micheleja, ustvarjalca, ki je poudarjal, da mu za prihodnost ni mar in da je osredotočen na sedanjost in predvsem preteklost, dolgolasca z veliko prstani, ki je ponovno odkril kolidžke, zabrisal mejo med žensko in moško garderobo ter modne brvi odprl za vintage, se zdi, da bo De Sarnova estetika bliže Michelejevi predhodnici Fridi Giannini, ki je prav tako snovala Guccijevo bolj minimalistično estetiko.
Zaupana mu je bila naloga, da »napiše Guccijevo naslednje poglavje in okrepi modno avtoriteto hiše, hkrati pa izkoristi njeno bogato dediščino«. Tudi sam v njej prepoznava italijanskost. O Gucciju pravi, da je zelo italijanska znamka. »Italijanska po okusu, italijanska po izdelavi. A to smo, mislim, da izgubili. In to si želim povrniti. Italijanskost je tudi del moje zgodbe.« Ob debiju je dejal, da si želi, da bi se ljudje znova zaljubili v Gucci. Zato je za modno revijo oziroma kolekcijo uporabil besedo ancora, ki si jo je dal vtetovirati tudi na levo roko.
Šele ko je pred tednom dni predstavil, kam bo obrnil barko ene od najbolj prepoznavnih nekoč italijanskih, danes v resnici francoskih znamk – Gucci je del francoskega konglomerata Kering –, je bilo mogoče v svetovnih medijih prebrati kaj več o tem mladem fantu z juga Italije. Ime je dobil po starem očetu, s katerim si je bil zelo blizu, pet let je poročen z odvetnikom, ki dela v Bruslju, dom si deli tudi z jazbečarko Luce, ima štiri tetovaže, zaradi opisov Neaplja rad bere Eleno Ferrante, kot najljubšo jed navaja mamino parmigiano in med drugim ni ravno športni tip.
Ena od redkih stičnih točk med Michelejem in De Sarnom je, da ga je širša javnost doslej slabo poznala ali sploh ne. De Sarno je nanizal štirinajstletno kariero pri Valentinu, vodil je moško in žensko linijo ready-to-wear ter slovel kot desna roka Valentinovega kreativnega direktorja Pierpaola Picciolija. Modni kritiki so opazili, da se tudi oblačita enako, v črne kavbojke, črne kratke majice in superge. A to je pravzaprav njegov slog, pravi.
Njegova garderoba je sestavljena zgolj iz teh kosov, saj mora čez dan sprejeti toliko odločitev o oblačilih, da ima na sebi najraje kaj lahkega. Tudi na pot vzame le po nekaj kratkih majic in hlač, raje, kot da kaže svojo prezenco, se zlije z okoljem. A pri vsem je še kar zanimivo, da nadvse rad nakupuje. Kot je razkril v pogovoru za New York Times, si je pravkar kupil veliko kosov iz zadnje kolekcije belgijskega modnega kolega Rafa Simonsa, ki je pred letom dni zaprl svojo znamko (od aprila 2020 si z Muccio Prada deli mesto kreativnega direktorja njene modne hiše).
Obožuje Simonsove oblike in način ustvarjanja moških oblačil, a tudi če si obleče njegova oblačila, jih nosi le doma, takšen ne mara ven. Zbira plašče, v njegovi zbirki jih je okoli dvesto. V ta kos se je zaljubil zaradi krojačice plaščev Delie Coccia pri znamki Miu Miu hiše Prada.
Njegovo prvo srečanje z modo je bil Gucci. Sedel je na vlak za Rim, še danes se spomni, kakšno presenečenje je doživel, ko je videl ljudi stati v vrsti pred Guccijevo trgovino. Ko je lahko vstopil, si je kupil jakno iz temnordečega žameta s črnim ovratnikom oblikovalca Toma Forda, ki je bil na čelu Guccijeve kreative kar petnajst let. Prodal je ogrlico, ki so mu jo dali starši, da jo je kupil, česar še danes ne vedo. Jakna mu je premajhna, kupil jo je, ko je bil še mlad fant, a jo hrani, ker mu je všeč, je povedal za Vogue Business.
Doslej je delal v modnem zaodrju, in čeprav je velik sanjač, si nikoli ni mislil, da se mu bo dogodilo kaj takega. Ko so mu ponudili položaj kreativnega direktorja pri Gucciju, sta s partnerjem jokala. Po podpisu pogodbe je spal z listinami, da bi se prepričal, da je pogodba resnična. Skromnost kaže tudi na novem delovnem mestu. Sodelavcem je povedal, da mu je ime Sabato in da so njegova vrata vedno odprta. Še več, rekel jim je, da je bil še pred kratkim na njihovem mestu in da se za sestanek z njim ni treba napovedati. Pri Gucciju ga je najbolj presenetilo, kako obsežna je ta znamka, ki je razširjena po svetu.
Odraščal je v vasici Cicciano blizu Neaplja, že kot fant se je zelo zanimal za to, kaj so ljudje oblekli za na ulico. S tem, poudarja, človek drugim sporoča, kdo je. Ob tem je razmišljal o snovanju oblačil, v tem vidi priložnost, da ljudem pomaga do tega, da so, kar bi radi bili. Sam dolgo ni mogel biti, svobodno je kot gej lahko zaživel šele, ko se je zaradi študija preselil v Milano. Bolj kot umetniški pristop k modi so ga vselej zanimale veščine, tehnična plat tega poklica, zato si je izbral Istituto Secoli (tedaj še Istituto Carlo Secoli).
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji