Grand Palais odprta šele za olimpijske igre leta 2024

Ena najmogočnejših pariških znamenitosti Grand Palais, Velika palača, katere veličino že od postavitve na prelomu iz 19. v 20 stoletje opeva njeno ime, je zaprla vrata zaradi obsežne prenove. Ponovno odprtje domovanja Réunion des musées nationaux (Združenja nacionalnih muzejev) na Elizejskih poljanah, ki vsako leto gosti 40 dogodkov in sprejme dva milijona obiskovalcev ter se ponaša z največjo stekleno streho v Evropi, napovedujejo za poletne olimpijske in paraolimpijske igre leta 2024, ko bodo v osrednjem delu, poimenovanem Ladja, gostili tekme v sabljanju in tekvondoju. V celoti bodo stavbo odprli za javnost šele spomladi leto zatem.

Z izjemo osrednje ladje in dela temeljev v začetku novega milenija Grand Palais v nasprotju z mnogimi zgodovinskimi palačami v Parizu še ni doživela temeljite prenove, tako da se marsikje vidno kažejo sledi časa. Dekorativni elementi in umetniška dela so načeti in zaviti v mreže, mnogi stekleni paneli zastrti, ponekod zamaka voda, stavba potrebuje tudi energetsko in požarno sanacijo.



Arhitekt François Chatillon, ki se od leta 2005 posveča obnovi vrste stavb arhitekturne dediščine (tudi École Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu, Voltairov dvorec v Ferney-Voltairu), tudi ikon 20. stoletja, kot sta Le Corbusierova Cité de Refuge in bazen admiralov (Piscine des Amiraux) Henrija Sauvagea, pa si prizadeva povrniti prostorom, ki so velikodušno zasnovani in povezani drug z drugim, prvotno funkcionalnost, in jo le, kolikor je potrebno, prilagoditi sodobnemu času. Projekt obnove je težak kar 466 milijonov evrov.



Obiskovalci Grand Palais in znanstvenega muzeja Universcience v Palais de la Découverte (v zahodnem krilu GP, ki ga je ustvaril Nobelov nagrajenec za fiziko Jean Perrin za pariški Expo leta 1937) bodo po novem vstopali skozi skupni vhod. Obujena bo prvotna krožna pot od severa proti jugu (od Elizejskih poljan do povezave s Seno) in od vzhoda proti zahodu (povezava med ladjo in Palais de la Découverte), v popolnoma obnovljeni ladji pa bodo za 60 odstotkov povečali kapacitete, kar pomeni, da jih bo namesto zdajšnjih 5600 obiskovalcev sprejela 9000, saj bo javnosti ponovno dostopnih tudi skupno 4000 kvadratnih metrov balkonov v ladji, ki so bili zdaj zaprti. Odprli bodo prav tako dostope do galerij in v ponovno uporabo povrnili mnoge neizkoriščene prostore, ki so jih zakrivale prejšnje preureditve ali pa niso ustrezali sodobnim varnostnim standardom.

Vse to pa bo omogočalo, da bodo lahko javnosti prikazali mnogo obsežnejši kulturni program – prenovljena Grand Palais bo lahko gostila kar štiri razstave hkrati –, ponudili umetniške rezidence in omogočili sodelovanje z umetniškimi šolami. Predvidena je tudi prenova odprtih zunanjih prostorov, s čimer želijo bolje povezati Grand Palais v urbano življenje in vrtove Elizejskih poljan.
 

Pariz je postal mesto luči

Velika palača, ki je od leta 2005 prizorišče pitoresknih modnih revij Chanela (ta je za obnovo primaknil 25 milijonov evrov), je bila zgrajena za svetovno razstavo leta 1900. Šest let pred velikim dogodkom so se gostitelji začeli spraševati, kaj naj naredijo, da bodo to izdajo naredili za spomina vreden dogodek, da bi zbrali ideje, pa so razpisali kar natečaj. Med predlogi je najbolj drzno izstopala zamisel, da bi povezali Elizejske poljane z današnjo avenijo Winstona Churchilla in ob tem zgradili še most čez Seno, za ureditev območja pa so razpisali še arhitekturni natečaj. Ker ni noben projekt prepričal odločevalcev v celoti, so iz vsakega vzeli nekaj in s tem nalogo zaupali štirim arhitektom: Henriju Deglanu, Louis-Albertu Louvetu, Albertu Thomasu in Charlesu Giraudu.



Gradnje so se lotili komaj tri leta pred načrtovanim odprtjem in še leta 1900 je 1500 delavcev trdo delalo, da bi pravočasno dokončali kompleks, ki je na kar 40.000 hrastovih pilotih (v zaščito pred Seno) zrasel na mestu industrijske palače, Palais de l’Industrie, zgrajene za prvo svetovno razstavo v Parizu leta 1855.

V mestno panoramo se je poleg Grand Palais Henrija Deglana, ki je med svetovno razstavo gostila umetnostne razstave, dvignila še njena manjša soseda Petit Palais po načrtih Charlesa Giraulta, v njej pa so prikazali retrospektivo francoske umetnosti z nekaj najbolj ikoničnimi deli iz podeželskih muzejev in cerkva. V bližini so zgradili še most, ki je povezal desni breg Sene s ploščadjo Esplanade des Invalides, in ga v čast zavezništva med Francijo in Rusijo poimenovali po ruskem carju Aleksandru III. Expo leta 1900 je francosko prestolnico preoblikoval še z drugimi pridobitvami; med drugim so zgradili nove železniške postaje, mostove, stavbe ter prvo progo podzemne železnice, Pariz je postal opevan kot mesto luči.


 

Zgodovinski spomenik

Grand Palais je zaradi izrednih velikosti – razprostira se na kar 70.000 kvadratnih metrih, ladja obsega 13.500 kvadratnih metrov in ima največjo stekleno streho v Evropi (17.500 kvadratnih metrov) – še danes opevana kot izjemna, ob gradnji pa je bila sploh arhitekturni dosežek iz jekla, stekla in kamna. Samo ladja je bila zgrajena iz kar 6000 ton jekla, kar je več, kot ga premore Eifflov stolp, porabili pa so tudi 60 ton zelene barve in 200.000 ton kamna. Kot izjemna je bila opažena tudi njena podoba. Okoli 40 sodobnih umetnikov je prispevalo umetniška dela, kipe za fasade, večbarvne mozaike in keramiko pa tudi druge vrste okrasja za tla in stene, v vsem naštetem pa so se mešali sodobna gradnja s preloma stoletja pa tudi neoklasicizem in neobarok.



Čeprav je država stavbo posvetila francoski umetnosti, so morali del ob začetku prve svetovne vojne septembra 1914 preoblikovati v vojaško bolnišnico. Postopoma so celotno stavbo prilagodili aktualnim potrebam; uredili so tisoč bolniških postelj, dve gledališči in center za rehabilitacijo, ki je zagotavljal tako uspešno okrevanje, da se je večina vojakov lahko vrnila nazaj na fronto. Še vedno je bilo dovolj prostora tudi za umetnost: slikarji in kiparji, ki niso bili mobilizirani, so za ranjence poslikali bolniške prostore in izdelovali kalupe za proteze.

Svoje najtemnejše ure je ta francoska znamenitost doživela med drugo svetovno vojno. Francoska kapitulacija je prekinila priprave na 2. Salon de la France d'outre-mer (razstava francoskih kolonij) in v rokah nemških okupatorjev je bila Grand Palais preurejena v parkirišče za tovornjake. V njej sta bili v letih 1940 in 1941 dve razstavi, posvečeni nacistični propagandi.



Leta 1975 je bila ladja razglašena za zgodovinski spomenik, leta 2000 pa so tak status določili celotnemu kompleksu, kar je državi omogočilo, da je dala zeleno luč za financiranje obsežnega obnovitvenega projekta za osrednjo ladjo. Vse od tedaj se vrstijo obnovitvena dela tudi zaradi nadaljnjega razvoja stavbe, za dogodke potrebujejo nove prostore, za obiskovalce pa dopolnjeno infrastrukturo, kar je zahtevna naloga. Grand Palais naj bi ponovno postala veliko kulturno shajališče, ki bo gostilo umetniške, kulturne in znanstvene dogodke, a od tega jo ločijo še štiri leta mnogoterih obnovitvenih del.