Domoljubje

Ko se okoli dneva državnosti verjetno še močneje spominjamo burnega časa izpred tridesetih let, se le redko kdo lahko izogne vznesenemu občutku, ki ga v nas izzove črkovno zaporedje domoljubje. Beseda je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomensko enostavno predstavljena kot ljubezen do doma, domovine, v nas pa vzbuja močen občutek ponosa, da svojo državo končno imamo, saj je med Slovenci želja po samostojnosti dolgo tlela, potem ko je v evropskih deželah domoljubje postalo pozitivna vrednota in pot do nacionalne države.



Beseda domoljubje je v slovenščini razmeroma mlada, saj smo jo dobili šele sredi 19. stoletja, slovarsko pa je bila zapisana že leta 1851 v Janežičevem slovarju, nato 1860 v Cigaletovem, kasneje v Pleteršnikovem. V vseh primerih je bila predstavljena z nemško pomensko ustreznico Vaterlandsliebe, ki je hkrati predstavljala tujejezično predlogo za tvorbo tega neologističnega kalka. Sočasno z njim je bil po vzoru nemškega Vaterlandsfreund uveden tudi neologizem domoljub, ki ustreza sodobni sopomenki patriot, »kdor ljubi domovino«. Potreba po taki slovenski besedi pa je še starejša, saj v 18. stoletju naletimo na domalubnik in dober semlak (= zemlak), ki ju Gutsman predstavlja kot ustreznico nemški Patriot. Ta evropska kulturna beseda za domoljuba se je prek latinskega posredovanja razširila iz grške patriōtēs »rojak« kot daljnje tvorjenke iz patēr »oče« in je prvotno označevala osebo, ki pripada isti očetnjavi = domovini, šele kasneje pa postala pozitivna oznaka za človeka, ki ljubi svojo domovino.

Domoljubje je torej pozitivno čustvo: ko se resnično ljubi, spoštuje in neguje duhovno in materialno kulturno dediščino svoje domovine, ko se resnično ljubi in spoštuje ljudi, ki v njej živijo, četudi mislijo, čutijo ali izgledajo drugače. Domoljub je hkrati resnicoljub, svobodoljub, miroljub, človekoljub, ne pa samoljub.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).