Devetsto strani dolga zgodba o Sodražici in njenih ljudeh

»To je zgodba o Sodražici, njenih krajih in predvsem o njenih ljudeh,« pravi sodraški župan Blaž Milavec o znanstveni monografiji Sodraških 800, ki so jo pripravili ob 800. obletnici prve pisne omembe Sodražice. Vsebinsko izredno bogata knjiga, prijazna do bralca tako v oblikovalskem smislu kot v jeziku, ima več kot 900 strani.

Kaj imajo skupnega duhovnik, sociolog in politik Janez Evangelist Krek, akademski kipar France Gorše, mistikinja Marija Magdalena Gornik, za katero se je začel škofijski postopek razglasitve za blaženo, igralca Janez Albreht in Brane Ivanc ter matematik in univerzitetni profesor Stane Indihar? Vsi so se rodili ali bivali v Sodražici, majhni občini na meji med Dolenjsko in Notranjsko.

Sodražica v jutranji zarji. Foto Janez Kotar

Po površini in po številu prebivalstva to ni velika občina. S 50 kvadratnimi kilometri površine je med 212 slovenskimi občinami na 132. mestu, po številu prebivalcev, teh je 2190, pa se uvršča na 178. mesto. Območje, ki ga v dveh tretjinah pokriva gozd, je naravno izredno ohranjeno, kar potrjujejo tudi vse tri velike zveri, ki tu prebivajo, medved, volk in ris.

Naravne danosti, predvsem hribovitost in težja dostopnost, so območje v preteklosti zavarovale pred velikimi zgodovinskimi tokovi. Kljub temu pa so bili prebivalci zaradi najpomembnejše cestne povezave, ki pelje iz Dolenjske čez Boncar proti Primorski, vedno na robu dogodkov in njihovih posledic. »Za nas bi lahko rekli, da smo bili vedno blizu, a še dovolj stran, da smo lahko kaj delali po svoje,« pravi Milavec.

Številni bombni napadi in drugo pustošenje so Sodražico med letoma 1942 in 1945 zelo prizadeli, tako da so morali kraj po vojni tako rekoč pozidati na novo. Foto arhiv občine Sodražica

Prva omemba v pisnih virih

Povod za nastanek knjige, na katero bi bili upravičeno ponosni tudi v veliko večjih okoljih, je bila nedavna 800. obletnica prve omembe Sodražice v pisnih virih. Sedmega aprila 1220 je Engelbert Turjaški podpisal listino, v kateri so bila prvič pisno omenjena imena Sodražice, Vinic in Ribnice. Ludvik Mihelič, zgodovinar in geograf, je pet let pred pomembno obletnico županu Milavcu predlagal, da ob tem izdajo knjigo.

Uredniški odbor Sodraških 800: (z leve) Angelca Pucelj, Ludvik Mihelič, Blaž Milavec in Polona Rigler Grm, (stojijo) Janez Mihelič, Marina Gradišnik, Cvetka Vesel, Petra Marn in Andrej Pogorelc. Foto Marko Burger

Takrat še niso vedeli, da bodo prvo pisno omembo zaznamovali samo z izidom knjige, ker bodo zaradi epidemije covida-19 odpadli vsi drugi načrtovani dogodki. Sestavili so devetčlanski uredniški odbor in se lotili zahtevne naloge. Pripravili so koncept in poiskali domače avtorje, ki so prevzeli dve tretjini tem, približno tretjino poglavij pa so zaupali uveljavljenim piscem od drugod. »Načrtovali smo, da bo knjiga imela nekaj sto strani, nikakor pa ne toliko, kot jih ima sedaj,« pravi Mihelič, ki so ga izbrali za urednika knjige, napisal pa je tudi poglavji o naravnogeografskih značilnostih Sodražice ter o podjetjih in obrteh pred drugo svetovno vojno.

Šolski upravitelj Stanko Vodopivec je na šoli vodil tečaj pletarstva in krasilne tehnike. Foto arhiv Franca Lešnjaka

Obseg knjige se je potem nenačrtovano povečeval ob novih dejstvih, ki so jih odkrivali avtorji posameznih prispevkov. Stane Okoliš iz Slovenskega šolskega muzeja je že pred pripravo prispevka opozoril, da se med raziskovanjem zgodovine šolstva presenetljivo velikokrat pojavi Sodražica. Tam so dobili prvo javno šolo leta 1793, ko jo je obiskovalo 113 »za šolo sposobnih otrok«.

Zgodovinar dr. Miha Kosi z ZRC SAZU je Sodražico in ribniški prostor predstavil v času od 12. do 16. stoletja in izpostavil že prvi dokument, listino Engelberta Turjaškega, ker je to edina ohranjena originalna listina starega rodu Turjaških. »Neverjetno veliko gradiva je o tej mali Sodražici, pa za to sploh nismo vedeli,« pravi sogovornik, ki po ribniško hudomušno prizna: »Sodražica ni bila nepomembna, a tako pomembna pa spet ne.«

Kmečka opravila pod Zapotokom Foto Lojze Čampa

Zibelka suhe robe

Toda brez Sodražice ne gre ob omembah razvoja gospodarstva in domače obrti, še posebej suhe robe. Ta ni, kot velja prepričanje, izvirno doma v Ribnici, ampak v Sodražici. Na tem območju je – tako z besedami in fotografijami govori tudi monografija – še vedno zelo živo izdelovanje suhe robe, ki se deli na enajst panog. Že pred letom 1492, ko je cesar Friderik III. podelil krošnjarski patent Kočevarjem in Ribničanom, s katerim je dovolil prodajo doma narejenih izdelkov po vsem cesarstvu, so Sodražani suho robo predvsem izdelovali, Ribničani pa so bili tisti, ki so jo kot krošnjarji prodajali po celotnem cesarstvu.

Rešetar Andrej Mihelič Foto arhiv občine Sodražica

Sodražica ima tudi bogato sakralno dediščino, še posebej izstopa baročna cerkev na Novi Štifti. Na hribčku z neverjetnim razgledom po Ribniški dolini so že v 15. stoletju postavili manjšo cerkev, nato je med letoma 1641 in 1671 tam zrasla sedanja baročna, ki je bila prva osmerokotna cerkev pri nas. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju in ima notranjost bogato okrašeno z baročnim okrasjem in lesenimi rezbarijami, ki tvorijo skupino treh »zlatih« oltarjev in prižnice. Nova Štifta je še danes pomembna božjepotna cerkev.

Vsi prebivalci naselja Betonovo na Gori leta 1935 ali 1936. Leta 2019 so tam živeli še štirje ljudje. Foto arhiv Mirka Kržeta

Brez glasbe ne gre

Ansambel Franca Miheliča na jubilejnem koncertu ob 40-letnici, novembra 2011 v Ribnici. Foto arhiv družine Mihelič

Z monografijo niso obdelali le tem, ki se spodobijo za vsako resno knjigo o nekem kraju, torej o geografiji, zgodovini, umetnosti, naravnih danostih, prostor so namenili tudi bližnji preteklosti in sedanjosti: nastanku občine Sodražica, njenim društvom in različnim ustvarjalcem. Knjiga ne bi bila popolna brez predstavitve sodobnih likovnih ustvarjalcev, akademskih slikarjev Draga Hrvackega in Simona Lavriča ter kiparja in rezbarja Draga Koširja. Posebno poglavje pa namenjajo tudi glasbenikom, od godbenikov do tamburašev, ki so skrbeli za bogato kulturno-zabavno življenje v preteklosti, do ene največjih zvezd narodnozabavne glasbe, Franca Miheliča, ki ga je predsednik Pahor lani odlikoval z medaljo za zasluge.

Razglednica Sodražice, okoli leta 1904. Foto arhiv Miloša Mikoliča

»Posebej sem ponosen na zadnje poglavje v knjigi, kjer so po abecednem redu nanizani ljudje, ki so zelo različnih svetovnih nazorov in ki se verjetno nikoli ne bi znašli skupaj, a jim je skupno dejstvo, da so povezani s Sodražico in znani v širšem prostoru,« pravi Ludvik Mihelič. Poleg že omenjenega Janeza Evangelista Kreka, ki se je rodil pri Sv. Gregorju nad Sodražico in so mu pravili tudi revolucionar v talarju, je predstavljenih še 31 ljudi, ki so delovali na zelo različnih področjih življenja in ustvarjanja in pustili sled v slovenskem in širšem prostoru.

Ob narodni herojinji Majdi Šilc je predstavljen Andrej vitez Luschin pl. Ebengreuth, pa skladatelj Karlo Adamič, vojaški kurat Janez (Ivan) Andolšek, duhovnik, nabožni pisatelj in homeopat Baltazar Bartol, pisatelj Vladimir Bartol, risar in ilustrator Ludvik Debelak, agronom in univerzitetni profesor Gvido Fajdiga, slovenski častnik in vojaški pilot France Pirc ter Cita Lovrenčič Bole, medicinska sestra in začetnica zdravstvene preventive v Sloveniji.

France Pirc ob letalu, ko je obiskoval pilotsko ali izvidniško šolo. Foto arhiv Franceta Pirca

Znanstvena monografija

Prednost knjige Sodraških 800 ni samo v tem, da so prispevki napisani v berljivem slogu in da je orientacija po knjigi odlična tudi zaradi takšne malenkosti, kot je trak različnih barv na listih. Vsak prispevek ima na koncu napisane vire, ki omogočajo nadaljnje poglabljanje v teme. Knjiga, zamišljena kot monografija sodraške občine, je prejela priznanje še s tem, da je v sistemu Cobiss opredeljena kot znanstvena monografija.

Blaž Milavec knjigo, pri kateri je sodelovalo 60, morda 70 ljudi, vidi kot spomenik: »Spomenik davni in malo bližji preteklosti ter sedanjemu času, ki ob izidu knjige ponovno količi mejnike zgodovine.« In doda: »To je dolg naše generacije preteklim in popotnica prihajajočim, ki bodo na takšnih temeljih pisale še lepše zgodbe.«