Dedek Mraz

Opazujem mlado mamo, ki prihaja iz vrtca z malim sinom. Deževno je in mama je nestrpna, deček pa očaran obstane sredi suhega listja in nič ne kaže, da se bo v njenem ritmu opravil proti avtu. »Pohiti!« zakliče mama. »Šššš,« se odziva zlatorumeno listje. Malček, ki najbrž nima več kot tri leta, očaran vleče noge skozi lepoto ostankov jeseni.

»Nisi priden, dedek Mraz te gleda!« mu zagrozi mama. Deček zastane. Tudi on gleda v daljavo in pod kapuco se oglasi dilema … Poslal mu je želje in računa nanj vsakič, ko sanjari o novem velikem gradu iz legokock ali gasilskem avtomobilu s pravo sireno. Pa vendar, ali malček ve, da je to izsiljevanje? »Če ne boš priden,« nadaljuje mama, »ti ne bo nič prinesel!«

Deček pogleda mamo, ki je resna, kot da bi bila čuvarka nebeških vrat – najbrž je odposlanka dedka Mraza. In se odreče listju oziroma lepoti, ki ga je za trenutek zapeljala. Steče za mamo. Kajti dedek Mraz ga gleda.

Pomislila sem, da bi to mlado mamo nagovorila in jo prosila, naj tega ne počne več, da bi ji rekla, da ni dobro otroku že v najzgodnejši mladosti naložiti občutek krivde pred nekom, ki ga ne vidi, da bi jo vprašala, ali kdaj pomisli na to, da morda ni lepo otroku lagati, da obstaja dedek Mraz, kaj šele o tem, da ga gleda …, a je sedla v avto in pritisnila na plin.

Obstala sem sredi suhega listja in si predstavljala malčka, kako premleva vprašanje, pomešano s tesnobo: »Sem bil zelo poreden? Mi bo kljub temu prinesel vsaj majhno škatlo legokock?« Razmišljala sem, ali je to morda začetek kompleksa večne krivde zaradi česarkoli – obstoječega in neobstoječega, zaradi katere trpi toliko odraslih ljudi.

Pustimo dedka Mraza pri miru! Če ga že vabimo, da nam polepša praznike, da v otroških glavah podžge domišljijo, da naredi željo po nečem še bolj vznemirljivo, zakaj si ga ne bi predstavljali kot plemenitega dedka, ki bo prinesel darila zato, ker je prepričan, da so vsi otroci pridni? In gotovo ne bo nikogar kaznoval samo zato, ker ga je prevzela lepota zlatorumenega listja.