Danes, ko bi pisatelj Miško Kranjec praznoval 112. rojstni dan, bo po razstavi fotografij njegovega Prekmurja, ki jih je posnela vnukinja Mankica Kranjec, v Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani ob 18. uri popeljal njegov mlajši sin (in Mankičin oče) Matjaž Kranjec. »Veste, moj oče iz nobene stvari ni delal velikega cirkusa. Njegov rojstni dan smo vedno skromno proslavili, čestitali smo mu že, kakšnih zabav pa ni prirejal. Tudi jaz na to ne dam veliko,« je povedal.



Razstava z naslovom Po stopinjah mojega deda je pot začela 8. junija lani v »Kranjčevem Prekmurju«; najprej v galeriji Expano ob Soboškem jezeru, nato v galeriji Odprto obrobje v Murski Soboti, na gradu Beltinci in v galeriji Brigita na Lancovem. Erbergova paviljona sta tako peta postojanka, kjer bo na ogled do 27. septembra. Kot poudarja avtorica, sta ta razstavna prostora prav posebej pomembna, saj stojita nedaleč od Senožeti, kraja, kjer je Miško Kranjec živel in ustvarjal zadnjih deset let in je napisal tudi eno najboljših in s Prešernovo nagrado nagrajeno delo Strici so mi povedali.
 

Čez Muro postane drug človek

Projekt fotografinje in novinarke Mankice Kranjec – ime je dobila po dedkovi mami, včeraj pa je (35.) rojstni dan slavila ona – je nastajal skoraj leto dni. Odločilen zanj je bil njen oče, Kranjčev sin iz drugega zakona, ki jo je popeljal po dedkovih stopinjah, saj ga sama ni poznala.



»To je bila njena, zanimiva pobuda, pri kateri sem jo seveda podprl. Očeta ni poznala, saj je umrl dve leti pred njenim rojstvom, ga pa je doživljala skozi naše pripovedi in skozi Prekmurje. Tako se je cela družina podala po očetovih poteh. Mankica je skušala najti, kar je bilo še avtentičnega, toda tistih stricev, ki jih je opisoval, ni ostalo dosti. Vse se je precej spremenilo,« je povedal Matjaž Kranjec, zdaj že upokojeni novinar, ki je delal pri več medijih, na Valu 202 in televiziji pa na Delu, Slovencu in zadnja leta na Nedeljskem dnevniku.

Tudi zanj je bilo Prekmurje vselej nekaj posebnega. »Čeprav sem Ljubljančan, sem Prekmurec po obeh starših. Ko sva šla delat s kolegom Vitom Avguštinom v Prekmurje, mi je dejal, da ko pridem čez Muro, postanem drug človek. Sem pripadam in Prekmurje je drugačno od drugih delov Slovenije. Nam ni treba dvigovati nog, kakor jih Gorenjci, mi jih lahko vlečemo za sabo, če malo karikiram, a v tem je tudi zrno resnice,« pripoveduje.



Zgodb in anekdot o očetu, te tudi najbolj zanimajo obiskovalce razstave, je veliko, a raje pove, da ga je oče povsod vzel s sabo, tudi na srečanja za bralno značko, kjer je kot mulec dobil predvsem spoštovanje do »velikih ljudi, ki niso nosili kravate in niso imeli odpete srajce; Toneta Pavčka, Cirila Zlobca, ki je sicer nosil kravato in imel srajco, pa Antona Ingoliča, Ivana Potrča … Vsi so bili prijazni z mano, in to je bila šola, iz katere lahko črpaš širino človeka, značaja. To so bili ljudje, ki niso bili samovšečni. Ker sem bil tako podoben očetu, so me klicali mali Miško, četudi je Miško zares ime mojemu bratu,« je povedal.



Ob tem spomni, da je bila nedavno 37. obletnica očetove smrti, predstavnik njegove generacije, Boris Pahor pa je še živ. Spominja se, kako ga je, ko je imel šest let in so šli na počitnice v dom, ki ga je pisateljsko društvo imelo na Bledu, videl sedeti v kotu, tega zamejskega pisatelja, kot mu ga je predstavil oče.
 

Kokoš namesto ribe

Pisatelj Miško Kranjec je bil nogometni navijač, skupaj sta lovila ribe … In tako sta šla s sinom Matjažem enkrat za Savo, proti Verneku blizu Kresnic, kjer je Miško imel prijatelje. »Namočila sva trnke v vodo, palice pa naslonila. Oče je stopil k prijateljem v hišo na šilce žganja, mene pa je poslal po črve, ki sva jih imela za vabe, ko se je z lepega začela dreti kokoš. Zagrabila je ribjo vabo s trnkom in se ujela! Oče se je lotil tega vraga, izpeljal operacijo, in da se uboga kura ne bi okužila, je za razkužitev dobila kapljico žganja, od katere pa je bila tako pijana, da se je valjala po tleh,« opiše enega od njunih pripetljajev. Na svojega očeta hrani predvsem mladostne spomine, saj je umrl, ko je imel 28 let.



Prav skozi zgodbe in očetove spomine pa tudi med krajšimi obiski sorodnikov v Prekmurju se je Mankica srečevala z dedom, nov pogled nanj in na kraje, kjer je živel in ustvarjal, pa ji je prineslo potovanje, na katerega sta z očetom Matjažem vzela še njeno mamo Viktorijo in jazbečarja Bluesa, kakršnega je imel tudi ded Miško. Med pripravo razstave je o dedku veliko raziskovala, ob večerih pa brala roman Strici so mi povedali, da bi si lahko predstavljala Prekmurje v njegovem času in tamkajšnje podobe čim bolj živo doživela.

»Prekmurje, čeprav povsem drugačno kot v njegovih časih, sem spoznala kot čudovito pokrajino, polno ravnic in zanimivosti, pa nimam v mislih samo zapuščenih hiš, temveč bajerje, močvirja, čudovite razglede z goric, kjer smo tudi mi imeli zidanico. Vse me je zelo presenetilo in navdušilo, ko sem se malo bolj poglobila. Vem, da danes marsikdo meni, da je Prekmurje zelo daleč, a do teh čudovitih krajev je le ura in pol,« pravi avtorica tridesetih razstavljenih fotografij. To je le majhen izbor iz več tisoč, kolikor jih je posnela.


 

Mlajše je treba spomniti

S to razstavo je želela deda pisatelja čim bolj osebno približati slovenski javnosti. Večina je zanj slišala v šoli in o njem govorijo kot o spoštovanja vrednem človeku, pravi, je pa res, da mora mlajše obiskovalce malce spomniti, da je bil pisatelj, ne slikar ali grafik. »V tem hitrem tempu mladi pozabljajo na literaturo, so me pa navdušile šolske skupine, ki so prišle na ogled razstave med poukom, v Prekmurju so imeli ob ogledu še kulturni program. Obiskovalce bi želela tudi sama spodbuditi, da bi raziskovali slovenske avtorje in spoznali zanimive zgodbe, ki so jih pisali. Čeprav so živeli v drugem obdobju, so aktualni še danes,« je eno od sporočil njene razstave.



»Moja zamisel je, da bi razstava prepotovala celo Slovenijo. Da bi Miška Kranjca približala čim več ljudem in oživila njegovega duha, bil je človek, ki se je rad družil z ljudmi, in človek, ki je pisal o ljudeh, a v tej krizi zaradi koronavirusa je težko kaj načrtovati, veliko galerij je zaprlo svoja vrata,« spomni na aktualni čas.



Obiskovalci, ki so si jo že ogledali, se čudijo nad čudovitimi sončnimi vzhodi in zahodi, kako lepo je v Prekmurju, marsikdo tudi nad slabo poznanim pozvačinom, nekakšnim prekmurskim kurentom ali zelenim Jurijem, motiv štirih štorkelj pa je sploh redka reč. Avtorico sprašujejo po starinskih lesenih okvirjih, ki se jim zdijo kot ukrojeni za fotografije. Z mamo Viktorijo sta večino našli pri starinarjih v zaprašenih kotih sob starinarnic in starih prekmurskih hiš.