Črna zvezda

Med otokoma Vis in Lastovo je otok Sušac. Na Sušcu stoji svetilnik. Tam živi svetilničar, morda še kak pastir. Okrog svetilnika živi nekaj mačk in kokoši. Pod svetilnikom se pase nekaj ovc. V najboljših časih so popisovalci na otoku našteli 24 duš. Leta 1880, ko je bil svetilnik še čisto nov, star dve leti, je na otoku živelo 17 ljudi. Po zadnjem hrvaškem popisu prebivalstva je otok v resnici nenaseljen.

Spominja na plavajočo naravno trdnjavo. Več deset metrov visoke navpične stene bi odgnale vsakogar, ki bi se mu zdelo, da bi otok zavojeval. Ker je svetilnik velik, svetilničar pa en sam, je polovica stavbe na vrhu jugovzhodnega kraka otoka spremenjena v turistični objekt s tremi zvezdicami.

Ampak tam, daleč od Visa, daleč od Lastova, daleč od Korčule, natanko 85 kilometrov zračne linije od Splita, je morje nekaj čisto posebnega. Na Jadranu smo se nekako navadili, da je velik privilegij, če greš osem metrov globoko in vidiš dno. Tudi če se vidi pet metrov globoko, ne bomo cepetali, da plavamo v svinjariji. Tam zunaj, 85 kilometrov južno od Splita, pa je kamnita skladovnica, ob kateri človek zaplava, pogleda v globino in 20 metrov pod sabo vidi male bele kamne in ogromne skale. Kakor da bi jih v vodo nametal Kiklop. Morda se vidi še globlje, kaj pa vem. Vedel bi, če bi mi oko še delovalo tako kot včasih, ko sem lahko cestne smerokaze bral brez naočnikov.

In ko si na otoku tam daleč zunaj, na otoku, kjer na dnu globokega zaliva vidiš nekaj, kar bi lahko bila morska zvezda, so cilji jasni. Je tam res zvezda? Nekaj metrov pod gladino se zamegljen obris petih krakov spremeni v črno morsko zvezdo. Črno kot noč. Tudi na dnu zaliva je zvezda črno-črna. Čarovnija se zgodi na gladini. Bitje, ki je tam daleč spodaj črno, na gladini pokaže novo barvo. Ni črna. Je kot teran.