Človeka naredi rabljena obleka

Slovenci za nova oblačila v povprečju odštejemo več kot petsto evrov na leto. Ne glede na to, kako radi se očitno oblačimo v »pravkar kupljeno«, bomo danes »in« le, če si bomo nadeli modni kos, ki ga je pred nami nosil že kdo drug. Današnji petek je namreč prvi slovenski dan v rabljenih oblačilih – priložnost, da svoj planet obremenimo z manj kemikalijami, odpadki in mikroplastiko.

V naši državi tretjina oblek, ki jih imamo v omarah, ne naredi človeka. Toliko jih namreč nikoli ne oblečemo, pravi statistika. Vsak od nas jih zavrže od dvanajst do osemnajst kilogramov, kar je precej več kot povprečen Evropejec. A tudi pri nakupu rabljenih oblačil Slovenci ne blestimo. V primerjavi z nakupom novih oblačil kupimo zgolj 0,62 odstotka rabljenih, le 0,12 odstotka pa si jih izposodimo ali izmenjamo. Nam gre tako dobro ali je nositi rabljeno obleko še vedno »sramotno« ali pa smo le sužnji modnih smernic, ki se menjajo tako hitro, da jih človek komaj dohaja? Projekt skupine nevladnih organizacij Obleka naredi človeka naj bi potrošniško družbo spodbudil k razmisleku o tem, da izstopi s potrošniškega avtopilota in začne racionalno razmišljati o nakupih.



Oblačil iz druge roke je vedno več, vedno več je tudi ponudnikov, pri čemer nam je v izdatno pomoč lahko sodobna tehnologija. Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja večino oblačil iz druge roke izmenjuje v prijateljskem krogu oziroma prek Instagrama: »Našla sem uporabnico, ki zbira svoja in oblačila kolegic. Dobro je, da ima le oblačila ene velikosti, tako da se mi ni treba preveč poglabljati,« pripoveduje in poudari, kako pomembna je tudi »vizualna« stran. »Na spletu je zelo pomembno, kako predstaviš oblačilo. Na družbenih omrežjih je ogromno fotografij cunj, ki bi šle bolj za med, če bi jih dali na obešalnik, preden jih fotografirajo. Tu je še veliko rezerv,« je prepričana Sreševa, ki kakšno oblačilo »iz udobja lastnega doma« izbere tudi pri Oblačilnici. Lani je za dobrih dvajset novih starih kosov odštela vsega 80 evrov ali sedemkrat manj od zneska, ki ga povprečni Slovenec oziroma Slovenka pustita v prodajalnah z novimi oblačili. Pri tem ji kot potrošnici ni pomembno, ali žensko, ki je »njeno« bluzo nosila pred njo, pozna ali ne: » V mojem prijateljskem krogu si pogosto izmenjujemo tudi kreme oziroma stvari samo za pokušnjo – preden jih gremo kupit.«

Devetnajst kosov, štirideset kombinacij

Je bilo iz omare rabljenih oblek težko izbrskati pravo kombinacijo? Niti ne, pravi: » Prav zanimalo me je, koliko kombinacij mi bodo ponudila rabljena oblačila, ki sem si jih v teh letih prisvojila.« Iz devetnajst kosov oblačil iz druge roke ji je uspelo narediti štirideset kombinacij. »Želela sem poudariti, da tudi pri rabljenih oblačilih pazimo na zmernost in da si tudi iz oblačil iz druge roke ustvarimo kapsularno garderobo – se pravi malo kosov, ki jih kombiniramo na mnoge načine.« V tem primeru izbira v omari nikoli ni pretirano težka. Sicer pa se za oblačila iz druge roke odloča tudi zaradi »bolj prijetne nakupovalne izkušnje«, v kateri ni »nepopisne gneče, ni vonja po strupenih kemikalijah in plastiki in ni bleščečih luči …«

Kaj pa moški?

Moški bolje kot ženske obvladajo nakupovanje novih oblačil, zatrjuje Sreševa, za rabljena pa je pri njih precej manj zanimanja kot pri ženskah: »Moda je le bolj ženska tema, a načeloma moški oblačila nakupujejo bolj pametno. Gredo v trgovine z oblačili dvakrat letno, nakupijo celotno garderobo, tako da se vsi kosi ujemajo. Ženske pa imamo potrebo po nakupovanju večkrat. V trgovino gremo, če smo dobre ali slabe volje in večkrat kupimo kakšen kos, ki se ne ujema z nobenim drugim iz naše
garderobe.«

Dve skrajnosti

Svetovna tekstilna industrija vsako leto proizvedemo približno 150 milijard kosov oblačil, iz katerih ustvarimo 93 milijonov ton odpadkov. V zadnjih dveh desetletjih se je naša potrošnja oblačil povečala štirikrat. Če bi podaljšali življenjsko dobo oblačilom za samo tri mesece, bi naš ogljični, vodni in odpadkovni odtis zmanjšali za pet do deset odstotkov. V Sloveniji Sreševa opaža dve skrajnosti: »Tiste, ki jim je vseeno za okolje, ne spremljajo dogajanja, ne poznajo alternativ in oblačila preprosto vržejo stran. Na drugi strani pa so ljudje, ki na vse pretege pazijo, si izmenjujejo oblačila, jih kupujejo iz druge roke. Dobimo nemalo klicev posameznikov, ki kličejo zaradi strgane krpe, ki so jo že nič kolikokrat uporabili in jih zanima, kako ji še podaljšati življenjsko dobo oziroma kako jo pravilno odložiti.«

Tabuji padajo

V Sloveniji vsako leto ustvarimo prek osem milijonov ton odpadkov. Načeloma imajo ozaveščeni potrošniki željo, da se odpadek, ki ga odložijo, ponovno uporabi oziroma reciklira. Žal se v večini primerov to ne zgodi, ugotavlja Sreševa: »Sploh pri tekstilu opažamo, da ga globalno recikliramo manj kot en odstotek.« Zato tekstil kot odpadek postaja vse večji svetovni problem. »Nositi rabljeno oblačilo danes ni več tabu, kot je bilo nekoč. Še deset let nazaj je veljalo, da so rabljena oblačila le za tiste, ki si ne morejo privoščiti novih. A to je zdaj postalo trend. Zanimivo je, da menjave otroških oblačil nikoli niso bile težava. Pri odraslih pa so v preteklosti dobile slabšali prizvok. A k sreči tabuji padajo tudi med njimi.«

Osupljivi izračuni oglasnika bolha.com

Pri spletnem oglasniku bolha.com so podatke o številu oglasov v letu 2020 iz najbolj obiskanih kategorij povezali z informacijami o porabi vode in emisijami ogljikovega dioksida pri nastajanju novih izdelkov. Po besedah Uroša Žajdele so rezultati osupljivi. S prodajo 16.251 rabljenih prenosnih računalnikov je mogoče prihraniti toliko vode, kot je gre v nič pri 60 milijonih pranj perila letno. Če bi prodali vseh 14.247 oglaševanih rabljenih sedežnih garnitur, bi prihranili 1,3 milijona kilogramov emisij ogljikovega dioksida letno. Toliko bi ga Slovenci ustvarili s prižigom 315 milijonov sveč v 21 letih. V primeru prodaje vseh 16.251 prenosnih telefonov z bolha.com pa bi prihranili še 300.000 kilogramov CO2 več kot pri sedežnih garniturah, saj pri proizvodnji enega telefona v povprečju ustvarimo 55 kilogramov emisij CO2.