Celo trpljenje je naredil erotično

Bog plesa in breztežnosti, elegantna zver, James Dean baleta, novi Vaclav Nižinski. Takšne komplimente v medijih žanje Sergej Polunin, ob tem oznake, da je superzvezdnik tako na baletnih odrih kot na spletu in da ima v kratki biografiji, šteje le 29 let, zapisane škandale, »eksperimentiranje« z drogami in uporniški odhod z elitnega odra londonskega Kraljevega baleta.

Nanj se je povzpel kot čudežni deček, kot dvajsetletnik in najmlajši baletni prvak v zgodovini te hiše, z njega je odkorakal po le dveh sezonah, kajti: »Umetnik v meni je umiral.«

Umetniško je seveda preživel in nastopal na odrih milanske Scale, Bolšoj teatra, moskovskega gledališča Stanislavskega in številnih drugih po vsem svetu. Podal se je tudi v filmsko igro. Lani je debitiral v novi adaptaciji romana Agathe Christie Umor na Orient Ekspresu režiserja Kennetha Branagha, letos pa igral še v filmu Rdeči vrabec Francisa Lawrencea.
 

Tatuji pod pudrom

Taka je realnost o Poluninu, zapisana v medijih, na lastni koži pa ima ne zgolj zapisane (denimo ime prijatelja in mentorja Mickeyja Rourka), pač pa tudi izrisane druge zgodbe v obliki tatujev, ki si jih mora, če pleše baletne vloge, ki tega ne prenesejo najbolje, prekriti s pudrom ali prevezami. Med drugim ima tetovirano podobo cerkve v rojstnem Hersonu, kjer so ga krstili. Med njenim nastajanjem je, kot pravi, trpel dolgih dvanajst ur bolečin, zatem pa nov tatu polil še s kislino. Tovrstnim podobam pravi »tigrove praske«.



Celih devet ur je menda jokal tudi med snemanjem različice glasbenega videa za hit Take me to Church Andrewa Hozierja, ki ga je posnel z zvezdniškim fotografom in režiserjem Davidom LaChapellom. Prav ta video, ki ga je na spletu v rekordnem času videlo 20 milijonov gledalcev, je Polunina izstrelil med plesne superzvezdnike kova Rudolfa Nurejeva ali Mihaila Barišnikova. Le da ta še nista mogla računati na učinek interneta.

A četudi je danes po vsem svetu oboževani ukrajinski plesalec do slave prišel tudi z jokom, je celo trpljenje naredil erotično, je v pogovoru z njim za Sobotno prilogo Dela marca letos zapisala Nina Orel. Tedaj ji je na vprašanje oziroma ugibanje, da menda kmalu pride v Slovenijo, odgovoril: »Pridem.«
 

Marca bo napolnil Gallusovo dvorano

Prišel bo, namreč z baletom Sacré Igorja Stravinskega, ki ga navdihuje ples Nižinskega in bo 4. marca 2019 na sporedu Cankarjevega doma. Gre za »baletni ritual«, ki ga običajno izvaja sam, v Ljubljani pa bo v družbi soplesalcev. Predstava je že razprodana, a se v Cankarjevem domu dogovarjajo za dodaten termin.



Sicer je v zadnjem času znova zaslužen za niz novic. Obnovil je sodelovanje s Hozierjem, o čemer priča novi video Movement. Tri leta po prvem glede viralnosti ne zaostaja veliko, v dobrih dveh tednih po virtualnem krstu ga je na youtubu videlo že več kot tri milijone ljudi.

Polunin se v njem ob glasbi irskega kantavtorja v veliki garaži, uporabni tudi za baletni oder, sooča z več različicami samega sebe. V novem videu, ki sta ga režirala Britanca Chris Barrett in Luke Taylor iz dueta Us, je njegova podoba multiplicirana. Pleše sam s seboj, kdaj proti sebi. Kdaj se z alteregi ujame v sinhroniziranih gibih, drugič delujejo kot njegovi antagonisti.
 

Kot Marija iz vatikanske Pietà

Druga novica je objava videa Ave Maria pietas italijanskega tenorista Andrea Bocellija in sopranistke rusko-tatarskega rodu Aide Garifulline, v katerem prav tako pleše. Začetek videa je dokaj subverziven, v njem Polunina in njegovo soplesalko vidimo v kompoziciji, ki je domala na las podobna Michelangelovi Pietà v Vatikanu, a v zamenjanih vlogah: Polunin, čigar obrazne poteze niso ravno daleč od predstav o Jezusu, je tisti, ki v naročju drži mrtvo soplesalko. Izvirno seveda v motivu Pietà Marija žaluje nad mrtvim Jezusom. Video so posneli v realnem cerkvenem prostoru, v katerem mrgoli umetnosti, v znameniti gotski cerkvi Santa Anastasia v Veroni.



Poluninove tetovaže je že mogoče uzreti tudi na elitnem Pirellijevem koledarju za leto 2019, na katerem je v družbi Letizie Casta v spodnjem perilu, avtor koledarja pa je fotograf Albert Watson.

V naši jugovzhodni bližini ga je bilo mogoče večkrat videti v Srbiji. Plesalec, ki ima tudi srbsko državljanstvo, je postal po pisanju srbskih medijev zaščitni obraz Narodnega muzeja, ki so ga po maratonski prenovi in kar 15 letih nedostopnosti odprli konec letošnjega junija. Nastopil je v promocijskem videu muzeja.



V njem je zaplesal na glasbo srbske skladateljice Isidore Žebeljan, v Srbiji pa je le nekaj zatem plesal tudi na odprtju festivala Exit. Na odru se mu je pridružilo še okoli 40 izvajalcev, med njimi orkester Almazian Symphony s 25 dekleti, ki ga vodi virtuoz na violini Khachatur Almazian.