Čarobnost pisem

Pred več kot četrt stoletja mi je prijateljica dala naslov kluba, ki ti je za nekaj fičnikov posredoval naslove ljudi, ki so se pripravljeni dopisovati. Kmalu je v moj poštni nabiralnik priromalo deset naslovov. Začela sem kar pri prvem, fantu iz Čila, isti letnik kot jaz. Poslala sem mu pismo in po mesecu dni me je v poštnem nabiralniku čakal odgovor. Tako se je začelo prijateljstvo, ki traja še danes, in prav v teh dneh je s partnerko pri nas na obisku.

Dolgo sva si dopisovala, s pravimi pismi, pisanimi na roko. Potem je zmagala učinkovita in hitra elektronska pošta. Ampak nekako nima enakega čustvenega naboja. Že ko te v poštnem nabiralniku pričaka pismo, je nekaj posebnega. Danes so v njem večinoma oglasi in položnice, razen morda ob praznikih ali rojstnih dneh.

V društvu Radi pišemo z roko pišejo, da naši možgani bolje delujejo pri pisanju na roko, informacijo, ki jo tako zapišemo, si dlje zapomnimo, pri pisanju na roko se nam utrne več idej in ohranjamo dolgotrajnejšo pozornost. Pišejo, da se pisanje na roko spisanih pisem vrača, da v ZDA spet rastejo klubi dopisovalcev in da člani še zdaleč niso le starejši.

Za pismo, ki ga napišemo na roko, si je treba vzeti čas in urediti misli. Umiritev pred začetkom pisanja ni nujna, se bo pa gotovo zgodila med pisanjem. Pisava bo sprva divja, v zadnjem stavku bo gotovo drugačna. Mirnejša. Pisanje na roko je terapevtsko. Že pisanje samo, kaj šele če je na drugi strani dopisovalec iz daljne dežele, ki mu v pismu lahko resnično poveš vse. V najslabšem primeru ti ne bo več odpisal …

Da je pismo čarobno, ni treba, da potuje daleč. Razglednica z dopusta prejemniku polepša dan. Pismo je romantično, esemes z istim sporočilom je učinkovit. Z na roko napisanim pismom boste dobili delček osebe, ki vam ga je poslala. Te čarobnosti elektronska pošta nima, pa če je še tako hitra.