Briljantna Ukrajinka, ki je očarala Picassa

Ukrajina ima sedem znamenitosti, vpisanih na Unescov seznam, med drugim katedralo svete Sofije iz 11. stoletja v Kijevu, historični del mesta Lvov in značilne lesene cerkve v Karpatih. Polno dragocenosti skrivajo tudi mnoge umetniške zbirke, zato je strah pred njihovim uničenjem velik. Že tretji dan vojne so izgubili nekaj del ene najbolj slavnih ukrajinskih ljudskih umetnic Marije Primačenko.

Kot prvi prizori vojne v Ukrajini so svet obkrožili posnetki pritlične stavbe v Ivankivu, osemdeset kilometrov severozahodno od Kijeva, ki je zagorela ob ruskem napadu, z njo pa tudi umetnine Marije Primačenko, sicer kmečke ženske, ki je postala ena najbolj slavnih predstavnic ukrajinske naivne umetnosti. Mnogi so prepričani, da je bil muzej ciljana tarča ruskih napadalcev, zdaj pa objavljanje in poustvarjanje njenih del postajata simbol izkazovanja solidarnosti z Ukrajino, še zlasti slika Golob je razširil krila in prosi za mir, pa tudi simbol upanja za državo. Po poročanju CNN so umetniki v že nekaj ameriških mestih poustvarili njene slike kot freske, talne slikarije ...

Njeno ustvarjanje je navdahnilo celo tako slavna umetnika, kot sta bila Pablo Picasso in Marc Chagall. Ko je Picasso videl njene slike, je dejal, da se »priklanja pred umetniškim čudežem te briljantne Ukrajinke«, prav tako očaran je bil tudi Marc Chagall, ki je svoje magične kreature opisoval kot »bratrance (oziroma sestrične)« njenih »čudnih pošasti«.

Nekaj jih je rešil lokalni junak

V napadu naj bi zgorelo 25 njenih del, a kot je nekaj dni pozneje za britanski Times povedala njena 26-letna pravnukinja Anastasija Primačenko, direktorica družinske fundacije umetnice, naj bi njen prijatelj, ki ni želel biti imenovan, stekel v gorečo stavbo in rešil, kar je mogel. A tedaj ni vedela, ne koliko del je rešil ne katera, verjetno kakšno polovico, je ugibala, domačini pa da so jih skrili po kraju. Portal CNN je predvčerajšnjim poročal, da naj bi jih bilo rešenih 14, a da kljub vsemu niso varna. Dve keramični deli pa sta najverjetneje uničeni.

Po ruskem napadu na lokalni muzej v Ivankivu, v katerem naj bi zgorela tudi približno polovica del Marije Primačenko, se je na družbenih omrežjih pogosto pojavljalo delo Piščanec z dvema glavama s konca 70. let. FOTO: Promocijsko gradivo

Največjo zbirko, 650 del iz obdobja od sredine 30. let do druge polovice 80. let, hrani nacionalni muzej ukrajinske ljudske dekorativne umetnosti v Kijevu. V življenju, ustvarjala je skoraj do smrti leta 1997, naj bi ustvarila kar tri tisoč slik, večina jih je v zasebnih zbirkah, približno tisoč jih hranijo muzeji po Ukrajini. Razstavljene so bile že tako v Kanadi in ZDA kot na Poljskem, Češkoslovaškem, Finskem, v Bolgariji in Franciji ter na Japonskem in Kitajskem, so po napadu zapisali na Facebookovi strani Ukrajinskega inštituta, ki promovira ukrajinsko kulturo po svetu.

Njena dela pa da še vedno navdihujejo sodobne slikarje, kiparje in oblikovalce tako doma kot po svetu. Unesco je ob njeni stoti obletnici rojstva leto 2009 razglasil za leto Marije Primačenko, serija 15 njenih risb z mitskimi živalmi in ljudmi iz leta 1940 iz pomembne francoske zbirke pa se je pred štirimi leti znašla celo na dražbi pri Christie'su in za 22.000 evrov zamenjala lastnika.

Iz bogate tradicije do domišljijskih svetov

Rodila se je leta 1909 v majhnem kraju Bolotnja v bližini Ivankiva in v nasprotju s svojimi deli nikoli ni zapustila domovine. Ohranjene fotografije jo prikazujejo z ruto – takšno so jo odtisnili tudi na ukrajinskem srebrnem kovancu –, tudi njena umetnost, ki je pristala na ukrajinskih znamkah, je slonela na bogato okrašeni ukrajinski tradiciji; tradicionalne hiše so polne ornamentov, ki krasijo vse od pohištva do keramike, bogato okrašena z vezeninami so poleg hišnega tekstila tudi oblačila, kar je sploh bil njen svet.

Marija Primačenko je bila samoukinja, v svojem ustvarjanju pa je črpala iz bogato okrašene tradicije svoje domovine. FOTO: Promocijsko gradivo

Njena babica je znala tradicionalno krasiti velikonočna jajca, oče je bil mizar in rezbar, mama je bila prepoznana kot mojstrica vezenja. Nekaj je primaknila še usoda. Kot deklica je zbolela zaradi otroške paralize in je imela tako kot njena mehiška sodobnica Frida Kahlo stanjšano nogo, tako se je v otroštvu bolj kot s tekanjem naokoli ali delom na polju kratkočasila z ustvarjanjem. Ko je v mladih letih začela prodajati svoje izdelke na lokalni tržnici, je pritegnila pozornost umetnika in ta jo je spodbudil, naj se pridruži eksperimentalni delavnici muzeja dekorativne umetnosti v Kijevu.

V letih 1935 in 1936 se je izpopolnjevala in delala v tamkajšnji skupini, s svojimi deli pa leta 1936 sodelovala na prvi republiški razstavi ljudske umetnosti v Kijevu, ki je potovala še v Moskvo in Sankt Peterburg oziroma takratni Leningrad. Leto zatem so bile njene risbe razstavljene na mednarodni razstavi v Parizu, tam je prejela zlato medaljo, in naj bi jih videl tudi Picasso.

Povezanost vseh živih bitij

Svetovni nazor samoukinje Marije Primačenko je temeljil na občutku neločljive celovitosti narave, vseh živih bitij na Zemlji, smisel življenja je videla v ustvarjanju za ljudi, »v veselje ljudi«, navaja zapis na spletni strani kijevskega muzeja ljudskih dekorativnih umetnosti. Vse od prvih del, ki so nastala v drugi polovici 30. let, se kaže njen svojevrstni svet ptic, živali in cvetja, posebno mesto v njenem opusu pa predstavljajo barviti paneli s podobami domišljijskih kreatur. Na hrbtno stran svojih umetnin je pripisala tudi drobna besedila v obliki pesmi ali želja in ta so postala sestavni del njenega ustvarjanja.

V začetku je ustvarjala majhne akvarele, pozneje pa monumentalnejša dela, tudi v tehniki gvaš: v 60. letih je nastala serija del, imenovana Ljudje sreče. Leta 1966 je prejela sovjetsko državno nagrado, poimenovano po največjem ukrajinskem pesniku Tarasu Ševčenku, Prešernovem sodobniku, s katerim sta se tudi poznala.

V času hladne vojne je nastalo tudi delo Naj bo ta jedrska vojna prekleta! z rožnatim levom s kremplji, ki ima v trebuhu bojne konice, iz gobca pa se vije par zelenih kač. FOTO: Promocijsko gradivo

Kot je opomnila umetnostna kritičarka pri Timesu Rachel Campbell-Johnston, petelin, denimo, pomeni ogenj in duhovno prebujenje, ptice pevke svetlobo, harmonijo in srečo. »Ljudje so upali, da bo obkroženost s takšnimi podobami odvrnila žalost in zlo. Po drugi strani pa besedila, ki jih je zapisala na hrbtne strani svojih slik – Konj s koruznimi storži v vesolju ali pa Ivan je gospodarja peljal v svojem vozu in ta je padel noter –, gledalca popeljejo v skrivnostne dežele nadrealizma,« je zapisala.

Tu so še politično pomenljivejša dela s konca 70. let, ki so razumljena kot podobe upora v času, takšno je delo Naj bo ta jedrska vojna prekleta! iz leta 1978 z rožnatim levom s kremplji, ki ima v trebuhu bojne konice, iz gobca pa se vije par zelenih kač. Leto zatem sta ameriški predsednik Jimmy Carter in sovjetski vodja Leonid Brežnjev na Dunaju podpisala pogodbo o omejevanju strateškega jedrskega orožja.

Mnogo let simbol Ukrajine

»Marija Primačenko je bila simbol Ukrajine mnogo let. V njenih delih se zrcalijo najhujši dogodki v naši zgodovini, a hkrati vlivajo upanje na lepšo prihodnost. Njena dela so brezčasna in so danes bolj pomembna kot kdaj koli prej. Skozi njeno umetnost je ukrajinski glas močan,« je prepričana njena pravnukinja, ki je bila stara dve leti, ko je prababica umrla.

Unesco je ob njeni stoti obletnici rojstva leto 2009 razglasil za leto Marije Primačenko. FOTO: Ukraininan Art Library

Opisuje jo kot žensko z velikim srcem, vsakogar je povabila v hišo in podarjala svoje slike, a imela je tudi trden značaj. Četudi se njen zaročenec iz vojne ni vrnil in je ostala mati samohranilka, njenega brata pa so ustrelili nacisti, je njena umetnost vendarle izražala zaupanje v prihodnost. »Vedno je dejala, da bo dobro zmagalo. Zato smo tudi polni zaupanja, da bomo preživeli to vojno in da bo še vse dobro,« je poudarila Anastasija Primačenko.

Ukrajinsko kulturno ministrstvo je že nekaj tednov pred začetkom vojne izdalo smernice za zaščito in morebitno evakuacijo muzejskih zbirk, vsaj tako je za BBC povedal ukrajinski umetnostni kritik Konstantin Akinša. Že pred dnevi je dejal, da je slišal, da njegovi kolegi po državi hitijo z digitalnim popisom umetniških del, če bi padla v ruske roke, o poskusih selitve umetnin na neznane lokacije in tudi o tem, da muzejsko osebje v nekaterih primerih spi v kleteh z najbolj dragocenimi umetninami ob sebi, da bi se v kritičnih razmerah kar najhitreje lahko odločili, kako kaj rešiti.

Mednarodni svet muzejev je pozval tudi ukrajinsko javnost, naj pomaga zaščititi kulturno dediščino. Neznani junak je nekaj del Marije Primačenko rešil celo iz plamenov, in kot je za CNN dejala Natalja Gnatjuk, pravnica, ki sodeluje z družinsko fundacijo Primačenkove: »Ko se bo vojna končala, bo to prva junaška zgodba, o kateri bomo govorili.«