Bolje poljub kakor youtube

Pogovarjati se s štirimi generacijami tabornikov iz viškega rodu Močvirski tulipani, ki letos praznuje 50 let delovanja, ne pomeni kakšnega velikega starostnega razpona med sogovorniki, kajti tudi tisti najstarejši so še vedno mladi – a nikakor le po duši. Predvsem pa med njimi ni čutiti generacijskega prepada. Naj so stari osem let ali skoraj šestkrat več, vsi so taborniki z dušo in telesom.

Tistemu, ki se pogovarja z njimi, se milo stori, ko posluša, kako ljubeče se zbadajo med sabo. »Pri takšnih prijateljih sovražnikov ne potrebuješ,« se je smejal Blaž Zupančič, ki nima niti 30 let, pa je že starosta, ki jim pri tabornikih rečejo grče. Ob njem sta sedela Rok Kumar, ravno tako eden tistih močvircev, ki mlademu rodu v glavnem po očetovsko soli pamet, ter Urban Žnidaršič, načelnik Močvirskih tulipanov.





Dvajsetletni Urban je tik pred tem, da se bo premaknil v višjo starostno skupino, a ga dejstvo, da mu pri tako rosnih letih zlagoma zmanjkuje stopničk v domačem rodu, ne navdaja s tesnobo. »Še vedno je pred mano kar nekaj let aktivnosti,« je ugotavljal študent strojništva. Pri teh letih ima najbrž več izkušenj z vzgojo otrok kot marsikateri starši. Taborniški vodniki že pri šestnajstih pripravljajo zimovanja in tabore, ki se jih kdaj udeleži celosto otrok. Tam se zgodijo zapleti vseh vrst, vendar se jih naučijo rešiti, kajti druge izbire preprosto ni, so v en glas pritrdili sogovorniki. Četudi starši otroke zaupajo tako mladim vodnikom, nezaupanja ne zaznavajo. »Odkar sem načelnik, nisem naletel na starša, ki bi dvomil o sposobnosti vodnikov,« je zagotovil Urban.
 

Rod je osnovna celica

Zdajšnji načelnik rodu izkušnjam navkljub nikakor ne more doseči zmožnosti modrovanja, kakršne premoreta njegova taborniška prijatelja Blaž Zupančič in Rok Kumar. Štiriinštiridesetletni Rok ima že kilometrino kot grča, in ko govori o mladeži, je začutiti kanec dobrohotnega posmeha, ki se naposled spremeni v ugotovitev, da so »kar v redu«. »Če bomo imeli takšno mladino, se nam za prihodnost ni treba bati,« je dejal. Tabornikom se je pridružil v drugem razredu osnovne šole, to je bilo leta 1981. »Oče je bil tabornik, prav tako starejši brat, zato je bilo skoraj samoumevno, da se jim tudi jaz pridružim.« Med močvirci mu je že zdavnaj zmanjkalo funkcij in se je tudi »nehal vtikati v program«, ima le še nekaj papirnatih nalog, toda rod je še vedno njegova osnovna celica, družina, za katero je pripravljen storiti vse. »Pomembno je, da se zavedajo, da nas imajo, ta starejše,« je poudaril Rok, po poklicu ekonomist. Iz taborniških vrst so namreč zrasli ljudje, ki imajo zdaj izkušnje na številnih področjih. »Za ljudi, ki so odraščali s taborništvom, je značilno, da so ustvarili nekaj več.«



Blaž Zupančič je od Rokove generacije prenesel pomembno vodilo, in to je: moraš se znati obrniti. »Tega dolgo nisem razumel, dokler nisem odrasel in opazil, kako se ljudje – ne znajo obrniti! Imajo problem, pa sploh ne vejo, kako bi se lotili reševanja,« se je čudil nečemu, kar je sam premagal že kot najstnik.

Blaž je pred štirimi leti »oddelal« skoraj vse funkcije v rodu in zdaj predanost taborništvu izživlja v Zvezi tabornikov Slovenije, kjer je tudi zaposlen in tako sodi med »sedeče tabornike«. Čeprav bi ga vsaka delovna organizacija uvrstila med mlade zaposlene, je v tej zvezi star maček z dvema desetletjema izkušenj. Pri Močvirskih tulipanih je, tako kot Rok Kumar, član nadzornega odbora, ki se sestane dvakrat na leto in kjer svojim naslednikom »po najboljših močeh soli pamet«. A veliko pomembnejša se mu zdi veščina »fotrovalčka«, ki se najbolj izrazito izkazuje v tem, da pride ravno takrat, ko ga nihče noče. »Prizadevam si za to, da naši prostovoljci ne bi delali enakih napak, kot smo jih mi, ampak da delajo vsaj nove. Če jim lahko pri tem kakorkoli pomagam s svojimi izkušnjami, sem zelo vesel,« je opisal svoje vloge in naloge.
 

Boj za pristne odnose

Tabornik je postal pri desetih letih, okoli leta 1998. Razlogov, zakaj se je pridružil tabornikom, je več, toda bistveno pomembnejši se mu zdi razlog, zaradi katerega je ostal. »To je bila prva in do takrat edina dejavnost, pri kateri so mi pustili biti to, kar sem.«
Svojo vlogo fotrovalčka je izpolnil tudi na nedavnem praznovanju petdesetletnice, kjer si je »izboril« govor. »Rad bi pojasnil staršem, da je veliko bolje, če se otroci zvečer poljubljajo, kakor da gledajo v telefon in spremljajo youtube ali igrajo igrice,« je resno dejal. »Zdaj bijemo boj za ohranjanje pristnih medčloveških odnosov.«



Kako pa v svetu, ki ga obvladuje sodobna tehnologija in se hitro spreminja, otrokom in mladim vcepljajo v glavo vrednote, kot so prijateljstvo, tovarištvo, veselje do druženja in življenja v naravi? »Mislim, da se kar prenašajo iz generacije v generacijo. Smo kot nekakšen milni mehurček. Ko se začneš družiti pri tabornikih, se ponavadi družiš tudi zunaj te dejavnosti. Vrednote tako ostajajo,« je razmišljal Blaž. Tudi delo z otroki se je zelo malo spremenilo in je še vedno na visoki ravni. Res pa je, je dodal Rok, da niso več tako »divji«: »Včasih smo izkopali luknjo, jo posuli z apnom, pa smo imeli stranišče. Zdaj imamo kabine, toplo vodo ...« Toda niti Rokova generacija ni dosegla tiste pristne vzgoje, ki so jo prvi taborniki. »Ampak mi smo imeli zjutraj vsaj še nekaj bolj konkretne telovadbe, zdaj pa malo plešejo, izvajajo jutranje umirjanje z jogo,« je našteval najstarejši sogovornik. Urban, ki se je pri tem le muzal, mu ni mogel ugovarjati.
 

Peskovnik za življenje

Čeprav se zdi, da je Urban v primerjavi z Blažem in Rokom še zelenec, sta ga ob tej pripombi takoj vzela v bran: »Kaj zelenec, stara sablja!« Tabornikom se je pridružil precej pozno, v šestem razredu. »Mlajša brata sta šla na tabor, pa so starši poslali še mene. Potem približno pol leta nisem šel blizu, ko pa sem prišel na prvo srečanje voda, sem ostal za vedno.« Zadnjih šest let taborniki zapolnjujejo večino njegovega prostega časa. Štiri leta je vodnik, v tretjem letniku gimnazije je že organiziral državni mnogoboj, leto pozneje prevzel načelništvo. Veliko se je naučil pri pripravi mnogoboja, predvsem pa je ugotovil, da je včasih dobro, da ne veš, kaj vse lahko gre narobe, saj te tako ni strah sprejeti izziva. »Za tabornike radi rečejo, da so nekakšen peskovnik za življenje. V njem se lahko igraš in marsikaj poskusiš. Če se ti kaj podre, ni nič hudega, ker je mogoče vse rešiti in ker je veliko zaledje ljudi, ki lahko pomagajo.«



Kako privabijo še vedno toliko mladih članov? »Ključni so dolgoletno kakovostno delo in dobri odnosi z matično šolo. Sicer pa je članstvo manj odvisno od tega, koliko otrok privabimo, in bolj od tega, koliko prostovoljcev ostane,« je odgovoril Blaž. Močvirci imajo med 40 in 50 prostovoljcev, kar zagotavlja delo s približno 180 člani. »Na leto nam uspe usposobiti dva vodnika, zato lahko vsako leto tudi sprejmemo dva voda. Zaradi tega imamo konstantno število članov,« je razložil Urban.



Med mlajše članice sodi Lili Krivec Križ, ki je še zadnje leto čebelica. Tabornikom se je pridružila v drugem razredu, takrat jo je privabila družba prijateljic. »Na sestankih sem spoznala, da je tam zelo fino. Taborništvo je nekaj, kar bi moral doživeti vsak,« je razmišljala petošolka z OŠ Vič, matične šole Močvirskih tulipanov. Na tabor je šla že prvo leto in odtlej jih ni izpustila (niti zimovanj), razen ko je zbolela. Tudi letošnjega se zelo veseli, čeprav so med tem njene prijateljice že prenehale hoditi k tabornikom. To jo je sprva malo razžalostilo, a je kmalu našla drugo družbo, s katero se je ujela. »Na taboru nikoli ni dolgčas, tudi na domotožje kmalu pozabiš. Morda je malo težko prvi dan, ko pogrešaš starše, ampak to kmalu mine,« je opisovalo dekletce, ki si tudi sama želi postati vodnica. Toda najprej nestrpno pričakuje nove dogodivščine, ki jo čakajo na taboru na Žagi pri Kostelu.