Arhitekturni bombon, ki vzbuja veliko zanimanje

»Prenovo sva zastavili tako, da sva se skušali čim bolj približati prvotni arhitekturni zasnovi vile. To ni bil projekt, v katerem bi se želeli sami zgolj umetniško izraziti,« razlaga arhitektka Tinka Beltram Prekovič, ki je skupaj s Katarino Grmek avtorica prenovitvenega projekta za vilo na Podmarku v Šempetru pri Gorici. Za svoje delo sta letos prejeli nagrado arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije.

Vilo, vpeto v hrib Sv. Marka nad Šempetrom, je dal zgraditi arhitekt Pietro Venuti, Goričan, ki se je izpopolnjeval v dunajskem biroju Maksa Fabianija, pozneje v življenju pa se je poleg arhitekture ukvarjal s pedagoškim delom in stanovskimi funkcijami, med drugim je bil predsednik državnega združenja italijanskih inženirjev in arhitektov.

Načrte za podeželsko rezidenco, ki jo je z družino uporabljal konec tedna, verjetno zato, da se je umaknil iz goriškega mestnega vrveža, je izdelal leta 1921, vila pa je bila zgrajena dve leti pozneje. Njena posebnost je tudi razkošna betonska pergola, okoli katere se ponekod ovija neobičajno svetla stoletna glicinija, v sivkasto lila odtenkih. Vilo obdaja prostran terasast vrt, predvsem pa jo odlikujejo pogledi na goriški grad in Šempeter z okolico, vse do morja. »Če vzamemo za primer samo to izredno visoko pergolo, ki je bila stroškovno in izvedbeno zelo zahtevna, a nima druge funkcije kot okrasno – današnji investitor bi se za kaj takega zelo težko odločil,« meni arhitektka.

Samosvoj arhitekturni slog

Avtorici prenove sta se temeljito poglobili v zgodovino poslopja, za katero je težko opredeliti, kateremu slogu pripada, saj je zelo samosvoje. Pietro Venuti se je rad poigraval z eklekticizmom, celo z neogotiko in neorenesanso, svoji stvaritvi pa je vdahnil tudi veliko romantike. Vilo, ki spominja na pomanjšano graščino, zaznamuje stolpič s piramidno »kapo«, ki se dviga nad teraso; pod njo pa je portik s štirimi stebri in vhodnim stopniščem. Še en manjši stolpič »prebada« streho na jugovzhodnem delu hiše, kjer je ta nekoliko izbočena. Tu je v pritličju manjša soba v obliki osemkotnika, za katero ni jasno, kakšna je bila njena funkcija, v originalnih načrtih pa je opisana kot »salonček«.

Notranjost je doživela več predelav, med njimi je bilo nekaj kvalitetnih posegov, za katerimi je gotovo stal arhitekt.

Nenavadno oblikovani so po besedah Tinke Beltram Prekovič še nekateri drugi notranji prostori, ki so povsem podrejeni zunanjemu videzu vile. Na primer podstrešna soba v stolpiču, ki je še brez točno določene vsebine. Stolp je izdelan iz betona, s katerim je arhitekt v tistih časih še eksperimentiral, in ima okraske iz opeke, medtem ko je preostala konstrukcija kamnita. »Hiša je zanimiva tudi zaradi nekaterih svojih arhitekturnih nerodnosti,« pravi sogovornica.

Povojna leta in novi gospodarji

»Vilo je povojna jugoslovanska oblast nacionalizirala in v njej so, druga za drugo, prebivale različne družine. Eni je pred desetletji stavbo uspelo odkupiti od države. Notranjost vile je doživela več predelav, med katerimi pa je bilo nekaj kvalitetnih posegov, za katerimi je zagotovo stala roka arhitekta, kot je denimo leseno stopnišče z okrasnimi detajli iz petdesetih let. »Naslonili sva se na originalne projekte, ki jih hrani Državni arhiv v Gorici. Z odstiranjem plasti ometa sva prišli do prvotnih opleskov, te sva ponovno obudili, vendar sva ohranili tudi tisto, kar se nama je zdelo kakovostno iz poznejših obdobij,« pojasnjuje. Arhitektki sta bili presenečeni nad originalnim izborom barv – od jajčno rumene za osemkotni salon in podstrešno sobo v stolpiču, do drugih prostorov v odtenkih pudrasto rožnate, sivkasto oker in modre. »Notranjost je tako po prenovi zasijala v barvah, ki so za sodobni čas zelo nenavadne, a po izvirni arhitektovi zamisli spodbujajo igrivo in veselo razpoloženje.«

Nenavadno oblikovani so po besedah arhitektke tudi nekateri notranji prostori, ki so povsem podrejeni zunanjemu videzu vile. Fotografije Out

Lanska prenova je bila stroškovno zahtevna. Sogovornica je zelo zadovoljna, da so imeli srečno roko z izvajalci del. »Zidovi take hiše, čeprav so debeli skoraj pol metra, morajo biti prepustni in 'dihati'. Nikakor se sten ni mogoče lotiti s sodobnimi opleski, ampak morajo ti temeljiti na povsem naravni, apneni osnovi. Prav tako jih ni mogoče nanašati z navadnim pleskarskim valjčkom, pač pa je mojster moral prijeti za čopič – kot so to počeli pred sto leti. Tudi keramiko je bilo treba polagati na star način, z zobotrebci, « razlaga.

Od podeželja do urbanega naselja

»Hiša je nenavadna kot nekakšen arhitekturni bombon. V okviru festivala Odprte hiše Slovenije si jo je prišlo ogledat okoli 60 ljudi v enem dnevu,« pravi Tinka Beltram Prekovič. Danes tu biva štiričlanska družina. Prenova še ni končana, bo pa predvidoma prihodnje leto in bo zajemala še prizidan servisni prostor in vrt. »Potem ko smo zaključili z deli v vili, kjer smo notranjost povsem preuredili, smo začeli vse bolj odkrivati vrt, ki je bil v zadnjem obdobju precej zaraščen,« pripoveduje. V prihodnje se bodo lotili še temeljitejše notranje opreme, s pohištvom, ki se mora prilagajati posebni zasnovi vile. Za ogrevanje so uporabili talno gretje, prav tako so namestili lokalne prezračevalne naprave, s čimer so zgradbo dodatno zavarovali pred vlago in plesnijo.

Vila, vpet v hrib Sv. Marka nad Šempetrom, je kot pomanjšana graščina. Foto Matjaž Prešeren

Raziskovanje preteklosti vile se je arhitektkama zdelo izredno zanimivo. »Zelo naju je pritegnilo raziskovanje, za kaj so se nekateri prostori uporabljali leta 1923, potem, na primer, leta 1955 in 1965, ter kakšno funkcijo imajo lahko danes. Najbolj zanimivo je bilo 'plastenje' različnih obdobij in rekonstrukcija v duhu tistega časa. Najin odnos je temeljil na spoštovanju te arhitekturne zgodbe, četudi sva si jo samo zamišljali,« poudarja. sogovornica. Odkar vila stoji, se je močno spremenila tudi njena okolica – nekoč le posamična in odmaknjena podeželska posestva na pobočju Podmarka je v stotih letih obdalo današnje povsem urbano in gosto naselje.