Novo krilo britanske narodne galerije biroja Ahrends Burton & Koralek, nebotičnik iz stekla in jekla slavnega Ludwiga Miesa van der Roheja, trije veliki projekti s Pritzkerjevo in Sterlingovo nagrado odlikovanega Richarda Rogersa, prav tako v Londonu, operna hiša še ene Pritzkerjeve lavreatke Zahe Hadid na območju Wales Millenium Centra v Cardiff Bayu … To je le nekaj sodobnih projektov, na ustavitev katerih je v zadnjih štirih desetletjih pomembno vplival princ Charles, medtem ko se je lotil gradnje mest v slogu minulih stoletij. Zdajšnji kralj Karel III., ki se vidi kot zagovornik okusa večine, je že desetletja nočna mora arhitektov.

Kot so ob imenovanju princa Charlesa za kralja Karla III. ponovno spomnili v britanskih medijih, je bil za razvoj arhitekture v zadnjih desetletjih v Veliki Britaniji usoden 30. maja leta 1984, ko so na večerjo ob 150. obletnici Kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA) povabili tudi prestolonaslednika.

Podelil naj bi nagrado indijskemu arhitektu Charlesu Correi in zbrani arhitekturni srenji čestital za njihovo minulo delo, a je zavzel držo »najbolj uglednega arhitekturnega kritika na svetu«, kot so ga pet let pozneje poimenovali v New York Timesu. V nagovoru je predlagano dograditev narodne galerije v središču Londona, ki je zmagala na arhitekturnem natečaju, opisal kot »monstruozni tur na obrazu dragega in elegantnega prijatelja (oziroma prijateljice)«. Leta 2006 je revija Building Design pod tem izrazom uvedla tekmovanje za najgršo stavbo v Združenem kraljestvu (Carbuncle Cup).

Princ Charles je v istem govoru napadel tudi načrtovano stekleno stolpnico legendarnega predstavnika slavne šole Bauhaus Ludwiga Miesa van der Roheja, ki naj bi stala ob stavbi britanske narodne banke. Načrte je označil z besedami: »Tragično bi bilo, če bi panoramo našega glavnega mesta še bolj uničili in bi cerkev svetega Pavla zasenčil še en velikanski stekleni štor, ki bi bil primernejši za središče Chicaga kot za City of London.« A kot je dejal 25 let pozneje ob 175. obletnici RIBA, mu je žal, če je pustil vtis, da je hotel začeti »vojno slogov« med klasicisti in modernisti ali da je želel svet potisniti v 18. stoletje. Toda mnogi so o tem prepričani še danes.

Trn v peti Richarda Rogersa

V Guardianu so že pred leti zapisali, da pomenljiva niti ni bila toliko kritičnost prinčevega napada, ampak njegov uspeh: načrt za prizidek so opustili, kariera avtorjev iz biroja Ahrends Burton & Koralek pa je bila načeta. Ena najimenitnejših zbirk zgodnjih renesančnih italijanskih slikarjev in tistih severno od Alp domuje v zgodovinsko potvorjeni stvaritvi biroja Venturi Scott-Brown, poslovni nebotičnik Miesa van der Roheja pa je nadomestila postmodernistična stavba arhitekta Jamesa Stirlinga Poultry, ki pa je bila kljub temu, da so mnenja o njej različna, vpisana med zaščitene stavbe kot izjemen primer postmodernistične poslovne stavbe pa tudi kot pomembno delo tega povojnega arhitekta.

Pritzkerjev nagrajenec Richard Rogers je umaknjen projekt Chelsea Barracks štel za enega svojih najboljših. FOTO: promocijsko gradivo

Leta 1987 je princ Charles kritike usmeril v načrte Richarda Rogersa za trg Paternoster ob katedrali sv. Pavla in ti so bili kmalu zatem opuščeni. Ustavil je tudi njegov projekt za Kraljevo operno hišo v Londonu ter ureditev območja Chelsea Barracks, ko je leta 2009 interveniral pri katarskem investitorju. Pisal mu je, da ga zaradi »brutalističnega« načrta za 552 stanovanj iz jekla in stekla na vrhunski lokaciji v Londonu »boli srce«. Čeprav je bil označen za geto Gucci, namenjen superbogatim oligarhom, ga je Rogers štel za enega najboljših projektov svojega biroja; v njem bi bile polovica cenovno dostopnih stanovanj, javno dostopne površine z obilo zelenja, fasade pa da bi se zlile z okoliškimi stavbami različnih slogov.

Kot je zdaj že pokojni avtor med drugim Pompidoujevega centra v Parizu in palače Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu že pred desetletjem dejal za Independent, »investitorji zdaj preverijo pri princu, preden se zavežejo projektu«, da se izognejo finančnim tveganjem. Prepričan je bil, da princ zlorablja svojo moč. Clarence House se je očitkov branila, češ da ni dokazov, da bi investitorji neposredno iskali odobritev valižanskega princa, a so po poročanju Independenta vladni oddelki (med letoma 2005 in 2013) prosili prestolonaslednika za soglasje, preden so nadaljevali predloge zakona o številnih vprašanjih, vključno z olimpijskimi igrami v Londonu leta 2012, igrami na srečo, varnostjo v cestnem prometu in celo ladjami.

Trajnostna skupnost Poundbury

Tako je videti »zgledna trajnostna skupnost«, ki naj bi bila s 2700 domovi dokončana čez približno tri leta. FOTO: Toby Melville Reuters

Princ, ki je svoje poglede razjasnil tudi v knjigi A Vision of Britain: A Personal View of Architecture (Vizija Britanije: osebni pogled na arhitekturo) leta 1989 in že pred tem v dokumentarnem filmu BBC, je svojo vizijo začel zares uresničevati z gradnjo tradicionalističnih naselij. Ko je izvedel, da želi mestni svet razširiti mesto Dorchester proti zahodu, proti posestvom vojvodstva Cornwall, je izkoristil priložnost in predlagal svoje partnerstvo pri gradnji »zgledne trajnostne skupnosti« Poundbury.

Urbanistični načrt zanj je že konec 80. let začel snovati luksemburški arhitekt in urbanist Léon Krier, čez tri leta pa naj bi bila končana še četrta faza in skupno 2700 domov. Kot navaja uradna spletna stran, tam živi 4600 ljudi, mestece pa zagotavlja zaposlitev več kot dva tisočim v več kot 240 trgovinah, kavarnah, pisarnah in proizvodnih obratih, še 200 jih ima delo zaradi gradnje. Mestni svet Dorseta je že pred štirimi leti ugotovil, da je razvoj Poundburyja povečal bruto dodano vrednost za 98 milijonov funtov na leto, do leta 2025 naj bi narasla na 105 milijonov ter do tedaj skoraj pet tisočim ljudem omogočila večletno delo.

Že od začetka gradnje leta 1993 na to novotarijo v historičnih slogih letijo ostre kritike, še na fotografijah je videti kot slaba filmska kulisa. FOTO: Toby Melville/Reuters

Toda že od začetka gradnje leta 1993 na to novotarijo v historičnih slogih letijo ostre kritike. Krier vsakemu, ki ga primerja z Disneylandom, odgovarja, da gotovo ni obiskal losangeleškega tematskega parka, a že na fotografijah je videti kot slaba filmska kulisa. Označili so ga že kot mesto s pločevinaste škatle za piškote, primerjajo ga tudi s projektom vasice okoli umetno ustvarjenega jezera Marije Antoanete. V njem ne manjka klasicističnih prvin, stebrov, portalov, polkrožnih oken cenenega videza, celo eden od arhitektov Ben Pentreath, ki že nekaj časa tu replicira jurijanske stavbe in podeželske hišice, je že pred leti odkrito priznal, da se ukvarjajo z ustvarjanjem prepričljivega ponaredka. »Vsa arhitektura je kot tapeta, spodaj pa so iste stvari,« je dejal.

Tudi novinar Sydney Morning Heralda, ki ga je obiskal lani, je izpostavil uporabo cenejših, sodobnih gradbenih materialov, več zgradb pa da je preprosto obupnih, celo žaljivih do izvirnih, in v tem zmaguje gasilski dom v psevdojurijanskem slogu, ki je leta 2009 končal na seznamu za najgršo stavbo v Veliki Britaniji. Tamkajšnji hotel, poimenovan v čast Camille, zdaj že nekdanje vojvodinje Cornwallske, je bil zgrajen po zgledu Palladijeve samostanske stavbe v Benetkah, pred njim, na glavnem trgu, posvečenem kraljici materi, stoji trimetrski bronasti kip Karlove babice, ulice pa so poimenovane tudi po babičinih dirkalnih konjih.

Marca je bil Charles še kot princ na obisku tudi v šoli v obmorskem Nansledanu, ki je prav tako pod okriljem vojvodstva. FOTO:  Pool/Reuters

Čeprav je tedaj še princ Charles s tem projektom poskušal uresničiti predvsem načela, za katera se zavzema že desetletja – skrb za kakovost naravnega in grajenega okolja, trajnostni razvoj in gradnjo po meri človeka, ohranjanje tradicionalne obrti in materialov, podporo lokalni ekonomiji ter manjšo odvisnost od avtomobilov –, pa se zdi, da mu je spodletelo pri večini zapisanega. Kaotično je že s prometom in parkiranjem, po poročanju Daily Maila so ga prebivalci označili za mesto duhov, kritizirajo pa tudi stroga pravila, ki jim ne dovoljujejo spreminjati skoraj ničesar. A nekateri tam, kot poročajo drugi, vendarle radi živijo.