Moškost, kot jo danes razumemo, združuje biološki spol in vedenjske vzorce, ki so skozi zgodovino oblikovali vlogo moškega v družbi. Biološki spol je preprosto določljiv na podlagi fizičnih značilnosti, vendar pa moškost vključuje tudi pričakovanja in stereotipe, ki so se skozi čas spreminjali. Dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog, v Delovem podkastu Na robu pojasnjuje, da so se moški in ženske zgodovinsko specializirali za različne naloge, kar je bilo povezano z načinom preživetja v določenem obdobju.

Z industrijsko revolucijo so se te vloge začele spreminjati. Tehnološki napredek in potreba po delovni sili sta omogočila ženskam vstop na trg dela, kar je začelo raztapljati tradicionalne vloge spolov. Moški, ki so bili prej edini »preskrbniki« družine, so morali začeti deliti to vlogo z ženskami. Po drugi svetovni vojni je ta prehod postal še izrazitejši, ko so ženske postale pomembne pri zagotavljanju sredstev za preživetje. To je povzročilo, da so se vloge začele prepletati in prilagajati novim družbenim realnostim. »Hitrost, s katero so se ženske prilagodile in osamosvojile, je bila izjemna. Moški v prvem obdobju ni tako hitro zapustil svoje moške vloge,« pravi sogovornik.

»Ni nič narobe, če se otrok sprašuje o svoji identiteti. Problem je, ko se starši vtikajo v te procese in jim vsiljujejo svoja pričakovanja.« FOTO: Marko Feist/Delo

Družbene spremembe so povzročile tudi preizpraševanje tradicionalnih spolnih vlog. Starši danes pogosto ne želijo vsiljevati tradicionalnih spolnih vlog svojim otrokom, kar vodi do zmede in težav pri razvoju spolne identitete. Zadel meni, da je pomembno, da otroci sami raziskujejo in se učijo skozi izkušnje, ne pa da jim starši vsiljujejo svoje predstave o tem, kaj bi morali biti. To omogoča otrokom, da razvijejo svojo identiteto in se naučijo soočati s svetom na svoj način. »Ni nič narobe, če se otrok sprašuje o svoji identiteti. Ta prevpraševanja se s puberteto bolj ali manj nehajo. Vsaj včasih so se. Problem danes je, ko se starši vmešavajo v te procese in otrokom vsiljujejo svoja pričakovanja. Starši ne oblačijo več punčk kot punčke ali fantkov kot fantke, ker ne vedo, kaj bodo postali. S tem otroke zmedemo.«

Od 15 do 20 odstotkov populacije ne ve, kaj je

Kot psiholog sem delal z ljudmi, ki se ne najdejo – če uporabim bolj romantičen izraz, se njihova duša ne ujema z njihovim biološkim telesom. Seveda obstajajo različne metode, ki ponujajo najrazličnejše rešitve. Vendar pa dejstvo, da danes govorimo o 15 do 20 odstotkih populacije, ki ne ve, kdo so, ki se pri 28 letih še vedno sprašujejo: Sem gej? Sem trans? Kaj sploh sem? Sem fluiden? – po mojem mnenju ni posledica bioloških predispozicij, ampak predvsem družbenih vplivov. S temi ljudmi ni nič narobe, vendar se težko soočajo z izgradnjo svoje identitete v svetu, ki jih bombardira z milijoni informacij. To je pogosto posledica starševske negotovosti in pritiska, da bi morali otroku pomagati najti 'pravi' odgovor na ta kompleksna vprašanja.«

»Ni nič narobe, če se otrok sprašuje o svoji identiteti. Problem je, ko se starši vmešavajo v te procese in jim vsiljujejo svoja pričakovanja. «FOTO: Marko Feist/Delo

Otroci odraščajo skozi izkušnje, tudi tiste, ki vključujejo raziskovanje svojega telesa in identitete. Igranje vlog, kot je igra zdravnikov med sedmim in devetim letom starosti, je povsem naraven del odraščanja. To ne povzroča travm ali težav pri razvoju. Meje so jasne in dobro razumemo, kje se začnejo morebitni problemi. Te otroške igre so namenjene raziskovanju in spoznavanju sebe, svojih občutkov ter odnosov z drugimi.

Kot pravi dr. Zadel: »Že točno vemo, kje je meja, kjer se zgodi prestopek ali nasilje. Ampak te igre temu niso namenjene. To je naraven proces raziskovanja in spoznavanja sebe.«

Zamik v raziskovanju lahko povzroči veliko zmedo in identitetno krizo

V preteklosti se je to dojemalo kot naravni del odraščanja. Danes se starši pogosto pretirano odzivajo in v tem vidijo težavo, čeprav je ni. Ironično je, da težava ne izhaja iz otrokove izkušnje, temveč iz pretiranega odziva odraslih. To zaščitniško vedenje lahko prepreči otroku, da bi naravno doživel in predelal svoje izkušnje.

»Težava ni pri otroku, ampak pri odzivu staršev na neko vedenje, ki je povsem normalno. S tem, ko zaščitniško reagirajo, preprečijo otroku, da bi doživel naravno izkušnjo,« poudarja dr. Zadel.

V današnjem času, kjer je vse bolj prisotna tehnologija, otroci svoje prve izkušnje o telesu in spolnosti pogosto pridobivajo prek pornografije, kar lahko privede do napačnih predstav in zmede. »Prve izkušnje s telesom danes žal pogosto prihajajo iz pornografije, kar je katastrofa za današnje generacije,« opozarja dr. Zadel.

Ko otroci brez osnovnih izkušenj naravnega raziskovanja odrastejo, se prvič soočijo s svojo spolnostjo pri 16 ali 17 letih, ko hormoni delujejo s polno močjo. Ta zamik v raziskovanju lahko povzroči veliko zmedo in identitetno krizo, saj so v ključnih razvojnih letih ostali brez osnovnih izkušenj in razumevanja sebe.

»Ko zaščitimo otroka pred za nas neprijetnimi izkušnjami, mu odvzamemo možnost, da odraste z izkušnjo in da naravno oblikuje svojo identiteto,« zaključuje dr. Zadel.

Mišji eksperiment je zanimivo ogledalo naši sodobni družbi in nam postavlja vprašanje: Ali lahko izobilje in udobje dolgoročno vodita v družbeno dekadenco? FOTO: Pexels