Afriški noj sredi bele Ljubljane

Ljubljana – »Gospod, a se lahko fotografiram z njim? Tega pa res ne vidiš ravno ravno vsak dan!« je zaklical eden od gostov v lokalu ob nakupovalnem centru na Rudniku v Ljubljani in pohitel nenavadni dvojici naproti. Na kavo sta namreč prišla Janez Cetin in njegov »hišni ljubljenec«, afriški noj Francelj.

Cela kavarniška terasa je navdušeno začela dvigovati mobilne telefone, da bi ujeli nenavaden prizor. Z mobilnikom je bliže k Franceljnu pohitela tudi gostja srednjih let, in ga takoj, ko je izvedela za njegovo ime, že ljubkovalno preimenovala v Francija. »Ga bom dala na facebook, pa bodo lajkal tebe in ptiča!« je dejala nerazdružljivemu dvojcu. Medtem ko sta se nasmihala kameram, je lastnik razlagal marsikaj o marsičem.

Francelj bo 6. marca dopolnil šest mesecev in je že dosegel šestdeset kilogramov, to je tudi starost, pri katerem bi ga (pernati) starši že poslali v samostojnost, je pojasnil, ko se jima je v strahu približal fant, prav tako željan edinstvene fotografije. »A bo skočil?« je še preveril, Cetin pa ga je miril z besedami, da je »bolj za po ravnem. Stopite za njim. Šavsne pri dveh letih in če že kaj, uščipne s krempljem od spredaj. Tako kot pri vseh živalih, tudi zanjo velja, da če vas je strah, to začuti in takrat se lahko odzvove napadalno,« je ponovil tisto, kar na mestnih ulicah večkrat ponavlja ljudem. »Najbolj krotek je z otroki, ti ga lahko vlečejo tudi za rep. A ko v množici zagleda nekoga, ki se ga zelo boji, se že na daleč nasrši in začne pihati,« je še povedal, medtem ko je Franceljna držal čez trup in ga privijal k sebi. Ta je dvigoval in spuščal svoj dolgi vrat ter lastnika tu in tam cukal za lase ali ga tako kot majhen pes (le da s kljunom) grizel za prste. »Zdaj pa bova morala na sprehod,« je prevedel Franceljnov namig, a nato odvrnil, da bo že zdržal.

Tako je tudi ta primerek tekača, znan po tem, da v naravi lahko doseže hitrost več kot šestdeset kilometrov na uro, še skoraj uro stoično prenašal novinarska vprašanja. In se vmes dvakrat podelal. Tik pred tem je dvignil krila, kar po lastnikovih besedah pomeni, da imaš »potem še pet sekund časa, da kakec prestrežeš, kar je zelo pomembno, če gostujemo v zaprtih prostorih ali pa gremo na sprehod skozi Ljubljano. Žena mu tako še pravočasno pod zadnjico nastavi kanglico«.

Glas celo do Srbije

Čeprav gostje na obrobju mestnega središča niso mogli skriti presenečenja nad dolgovratim pernatim gostom, je Francelj, rojeni Brežičan, v resnici že svetovljan. Kot je dejal Cetin, se najmanj vsako soboto z ženo Simono podajo čez ljubljansko tržnico. Francelj jo mahne naravnost k Bekotu, kjer dobi sadje in orehe, pri branjevkah si izpogaja solate, v pokriti tržnici pa sir. »Poleg sadja in zelenjave – najraje ima banane in rumeno grozdje –, uživa še semena, trideset surovih kokošjih jajc ali 150 prepeličjih jajc z lupinami vred na dan in posebne brikete za noje, ki mi jih naročajo v živalskem vrtu. Skupaj tako zaužije tudi več kot dva kilograma hrane na dan,« je povzel nojev jedilnik. Francelj je gostoval že v oddajah na televiziji Slovenija in na Radiu 1, kot kaže facebook profil, pa se je ta mesec popeljal po tekočih stopnicah ljubljanskega City parka, se pred desetimi dnevi mudil celo v Zagrebu, kjer je poleg priboljškov na tamkajšnji tržnici prav tako požel veliko medijsko pozornost, gledalce je pozdravljal tako v informativni oddaji RTL Direkt kot na portalu 24.sata.hr, glas o njegovem obisku je pljusknil celo do Srbije.

Kako pa je prestal tako dolgo pot? »Kamor koli gremo, tudi na Obalo, se ustavljamo na vsake pol ure na postajališču, kjer si vzamemo od 15 minut do pol ure odmora, kar bistveno podaljša pot. V Zagreb smo samo v eno smer potovali skoraj štiri ure, a zdaj se, že če samo zagleda prikolico, hitro vkrca in uleže,« je pojasnil sogovornik, vesel, da je Francelj iz meseca v mesec ne samo bolj krotek, ampak predvsem, da je preživel prve mesece življenja. Pri dveh mesecih je namreč poginil njegov predhodnik Maxi, prvi afriški noj, ki sta ga z ženo nameravala udomačiti in vzgojiti.


 

Brez živalske zgodovine

Strojni inženir mag. Janez Cetin, javnosti znan med drugim kot nekdanji podsekretar na ministrstvu za gospodarstvo in v. d. Podjetniškega inkubatorja Kočevje, se je pred približno petimi leti odločil postati kmet. S soprogo Simono sta kupila dva hektara zemlje na Škofljici, da bi zaživela bolj povezana z naravo. Nameravala sta gojiti solato, pristala sta pri pridelavi malin, medu, kokošjih in prepeličjih jajc, cilj pa sta predvsem zaradi birokracije nekoliko spremenila, je pojasnil. Zdaj si želita živali udomačiti do te mere, da bi z njimi lahko snemali oglase, gostovali na rojstnih dnevih in prirejali teambuildinge. Sicer pa še pred leti ne on ne žena nista imela nikakršne »živalske« zgodovine. »Konec 80. let, ko sem imel šolo jadralnega padalstva, sem udomačil kanjo. Letela je z mano, se peljala z mano v avtomobilu, šla v bife. Nato sva imela psa, nato je prišla pavica Panči, s katero sva se prvič podala v središče Ljubljane. Vzgoje nojev sva se najprej lotila z dvema manjšima južnoameriškima nandujema Nino in Nandejem, za sprehod po mestu sta poleg njiju in Panči primerna še goska Pepca in racman Bepo,« je povedal Cetin. Na njegovi kmetiji živi dvajsetih različnih vrst, med drugim še lipicanka, posavska kobila, oslovski par, perjad, tudi Francelj pa se zelo dobro razume predvsem s pastirskim tornjakom Suljotom.
 

Upoštevati varnost živali

Na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin smo naslovili vprašanja, ali se je dovoljeno sprehajati s kakršno koli živalsko vrsto po ulici. To je odvisno od pasme, starosti, stopnje razvoja, prilagoditve in udomačitve ter od tega, ali je sprehajanje primerno fiziološkim in etološkim potrebam živali, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji, so odgovorili. Sicer pa mora skrbnik po zakonu o zaščiti živali tej zagotoviti hrano, vodo, svobodo gibanja, ustrezen prostor in mikroklimatske razmere; ustrezno preverjanje zdravstvenega varstva ter preprečevati nepotrebno trpljenje, redno mora pregledovati tako žival kot tudi njeno opremo, z ustrezno vzgojo in šolanjem pa mora zagotoviti tudi, da žival ni nevarna okolici. Če pa je žival nevarna in ogroža okolico zaradi neobvladljivosti, ji mora zagotoviti fizično varstvo. Pri sprehajanju po javnih površinah je treba upoštevati še zakon o javnem redu in miru, po prometnih površinah pa tudi zakon o pravilih cestnega prometa in zakon o cestah. V določenih primerih pojavov bolezni pa so premiki določenih živali prepovedani, so še zapisali.