Zakonca Beltracchi sta s ponarejanjem bogatela in se zabavala

Zgodba o razvpitih nemških zakoncih Wolfgangu in Helene Beltracchi, ki sta desetletja ponarejala umetniška dela in s tem izjemno obogatela, je našla pot tudi na knjižne police. Psihoanalitičarka Jeannette Fischer iz Züricha se je s parom potem, ko je odslužil večletno zaporno kazen, na njunem domu v Švici večkrat pogovarjala o njunih motivih in napisala delo Psychoanalyst meets Helene and Wolfgang Beltracchi (Psihoanalitik se sreča s Helene in Wolfgangom Beltracchi).

Več kot 30 let sta zakonca uspešno vodila posel, v katerem sta spretno ponarejala in preprodajala dela Maxa Ernsta, Fernanda Légerja, Keesa van Dongena in Andréja Deraina. Potem pa ju je izdala malenkost. Ko je Wolfgangu zmanjkalo cinkove bele barve, jo je kupil od nekega danskega prodajalca, ne da bi vedel, da vsebuje titan. Naslednje leto so eno od njegovih »umetnin«, ki naj bi bila delo ekspresionističnega slikarja Heinricha Campendonka iz leta 1914, na dražbi prodali za rekordnih 2,8 milijona evrov. Takrat je prevara prišla na dan. Titan, čigar sledi so odkrili na sliki, so namreč začeli uporabljati šele v 20. letih prejšnjega stoletja.

Beltrachi pred eno svojih umetnin FOTO: Milan Ilić

Snežna kepa se je začela valiti in razkrilo se je, da sta ponarejevalca v past ujela številne zasebne zbiralce in tudi galerije po vsem svetu. Med tistimi, ki so jima nasedli, je bil tudi igralec Steve Martin. Za poneverbo 12 del so jima dosodili šest in štiri leta zapora, zaradi zglednega obnašanja pa sta lahko predčasno odšla na prostost. Sodišče jima je zaradi oškodovanja dosodilo tudi 35 milijonov evrov kazni. Obstaja ocena, da sta poneverila več kot 300 del, vendar se je za večino izgubila sled.

Wolfgang ni slikal ponaredkov znanih umetnin, ampak je svoja platna večinoma predstavljal kot nedokumentirana ali izgubljena dela umetnikov, ki so na trgih dosegali rekordne zneske. Zakonca sta trdila, da dela izvirajo iz zbirke umetnin, ki jih je Helene podedovala po prababici, ona pa da jo je kupila od židovskega zbiratelja, ki je zaradi nacizma zbežal iz Nemčije.

Beltracchi je svoje slike predstavljal kot neznana ali nedokumentirana dela znanih umetnikov. Za večjo pristonost je starinske okvirje kupoval na bolšjakih, izdelke pa fotografiral s starimi fotoaparati. FOTO: Leisure/Roland Rudolph

Fischer v svojem delu, ki v ospredje postavlja Wolfganga, natančno raziskuje, kaj je zakonca vodilo v poneverbe takšnega obsega. Zaslužila sta milijone dolarjev, na jugu Francije sta si ustvarila razkošen dom in tudi zaradi »študija slik« veliko potovala, a premoženje je bil le eden od motivov, je prepričana psihoanalitičarka. Vse skupaj sta menda doživljala kot igro. »Začelo se je skoraj po naključju. Uživala sva v prodajanju slik, bogatela sva, začel sem slikati, v veselje nama je bilo tudi raziskovanje slikarskih del. V ponarejanju se je vse združilo,« je Beltracchi razkril Jeannette Fischer, ki je, mimogrede, napisala tudi delo Psychoanalyst meets Marina Abramovic.