Zakaj besede v španščini zgorijo?

Španski režiser Pedro Almodóvar je več kot trideset let sanjal o tem, da bi posnel film Človeški glas, ki bo premiero doživel v teh dneh. Gre za dramski monolog, ki ga je napisal Jean Cocteau in je bil prvič uprizorjen leta 1930.

Govori o ženski, ki se po telefonu pogovarja s svojim nekdanjim ljubimcem, govori mu o tem, kar čuti, in se tragično razsuje. Zaljubljena je, strastna in obupana. Na neki način je to zgodba o bolečini ljubezni oziroma o koncu ljubezni. V glavni vlogi nastopa Tilda Swinton. Enainsedemdesetletni Almodóvar velja za enega najbolj priznanih španskih filmskih ustvarjalcev, ki si je mednarodno slavo pridobil leta 1988 s filmom Ženske na robu živčnega zloma. Za vse njegove filme, na primer Vse o moji materi in Govori z njo, so značilne kompleksne, odločne in duhovite ženske.

Poklonila se mu je tudi Ameriška filmska akademija, ki mu je za Vse o moji materi leta 2000 podelila oskarja za najboljši tuji film, leta 2003 pa je prejel še oskarja za najboljši izvirni scenarij za film Govori z njo. Vedno so ga zanimale ženske, ki v nekem trenutku izgubijo vse, ki se znajdejo na robu globokega prepada. Prav ta trenutek ga vznemirja, saj se mu zdi, da ta njihov obup ustvarja posebno dinamiko, kajti ko je ženska tako obupana, nihče ne ve, kakšen bo njen naslednji korak. Prav zato so njegove glavne junakinje lahko vse – histerične, ljubeče, zabavne, nenavadne ...

Monolog Človeški glas je vznemirjal že mnoge režiserje pred njim. Anna Magnani je leta 1948 nastopila v filmu Roberta Rossellinija​ ​Ljubezen, ki je bil navdihnjen s tem tekstom, Ingrid Bergman pa je leta 1966 blestela v televizijskem filmu, ki se je ukvarjal z isto temo. Kot je Almodóvar povedal za Guardian, se mu je zdelo zanimivo, da glavna junakinja v tem filmu prizna, da ko je s svojim ljubimcem, nikoli ni zabavna in smešna – lahko je le posebna, ponižna, ljubeča, strastna. A izgubi smisel za humor, ko se v nekoga povsem zaljubi.



»Tudi meni se v ljubezni to zgodi,« je priznal režiser. »A ni to grozno! Ko si z nekom, ki ga imaš rad, bi se moral ves čas samo smejati, ne pa, da si ves čas tragičen.« Prav ta Cocteaujev tekst je navdih tudi za njegov film Ženske na robu živčnega zloma in morda ga je prav zato, ker ni želel, da bi bil preveč žalosten, spremenil v zabavno in noro komedijo.

Film s Tildo Swinton, ki je bila vedno njegova velika oboževalka, je tudi prvi, ki bo v angleškem jeziku. »Če bi bil v španščini, bi bil preveč melodramatičen. Španščina je tako topel jezik. Ko govorimo, se zdi, da besede dobesedno gorijo, angleščina pa je hladna, ponuja nekakšno distanco.« Ko je sodeloval s Tildo Swinton, je odkril, kako neizmerno zanimiva je, velik individualist, in to mu je bilo všeč. Povedal je tudi, da je med pandemijo še enkrat pogledal vse filme Briana de Palme, in priznal, da se je znova zaljubil vanje.