Vojna poročevalka Polina Litvinova si želi družine šele po zmagi

Polina Litvinova ima kot novinarka osem let izkušenj. Kot vojna poročevalka oziroma terenska producentka dela od leta 2022 za neprofitno medijsko organizacijo NPR (National Public Radio). Ta ima sedež v Washingtonu in zajema več kot tisoč radijskih postaj. Litvinova sodi v generacijo, rojeno po letu 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla in je Ukrajina postala samostojna.

»Prav zato se mi je zdelo, da je neodvisnost nekaj, kar dobiš že samo zato, ker si rojen v suvereni državi. Na žalost smo se morali naučiti, da svoboda ni darilo. Cena zanjo pa je najvišja in najbolj boleča,« ugotavlja in trdi, da si prej ni želela novinarsko pokrivati nobene vojne: »Nikoli si tudi nisem predstavljala, da bo prva vojna, o kateri bom poročala, v moji državi. Ta vojna  zdaj ni postala le moja služba, ampak tudi moje življenje.«

Ljudje zahtevajo večjo transparentnost

Do leta 2022 je pokrivala vrsto različnih tematik, od Pesmi Evrovizije leta 2017 v Kijevu do škandalov zaradi korupcije med ukrajinskimi najvišjimi uradniki, in preverjala, ali so podjetja med epidemijo covida upoštevala karantenske omejitve. Po njenih besedah jo je v prvi vrsti zanimalo dogajanje v državi, razvoj demokracije in pot proti evropski integraciji.

Ne zatiska si oči pred tem, da Ukrajina še vedno sodi med države z najvišjo stopnjo korupcije, a vendarle najnovejši rezultati kažejo, da se je stanje popravilo. Po njenem prepričanju zato, ker so ljudje v vojnem času postali še bolj občutljivi in zahtevajo večjo transparentnost. Zdi se ji, kot da je 23. februarja 2022, dan pred ruskim napadom, njeno življenje zamrznilo.

V službi s fantom priča smrti in solzam

S fantom, ki je prav tako novinar in dela za eno od ukrajinskih televizij, sta se odločila, da za zdaj ne bosta imela otrok, saj jim ne bi mogla zagotoviti varnega otroštva z mamo in očetom. Snovanje družine sta zato odložila na obdobje po zmagi, pravi. Večkrat se srečata na terenu, vsak v službi svojega delodajalca, ko sta priča hudemu žalovanju, smrti in solzam.

Tudi njena nekoč prijetna domača soseska v Kijevu je močno spremenjena. Pred nekaj leti si je silno želela imeti dom v bližnjem novem luksuznem stanovanjskem naselju s čudovitim dvoriščem, a si tega ni mogla privoščiti. Prav ta kompleks je bil nato večkrat raketiran, pri čemer je bilo ubitih in ranjenih več stanovalcev. Vsak dan gre na poti v službo mimo ruševin ter razmišlja: »Prav to, da se moje sanje, da bi živela tam, niso uresničile, mi je mogoče rešilo življenje.«