Vesoljska babica ne gre v pokoj

V času, ko je Sovjetska zveza leta 1957 v orbito poslala prvi satelit in so Združene države Amerike hotele izenačiti dosežek tekmecev, so bili sodobni računalniki v povojih. Vse potrebno za izstrelitve so računali na roko. Ena od tako imenovanih človeških računalnikov je bila Sue Finley. Po uspešni izstrelitvi prvega ameriškega satelita januarja 1958 je v različnih vlogah sodelovala pri številnih vesoljskih misijah, tudi pristanku rakete s človeško posadko na Luni leta 1969. Čeprav si je naložila že več kot osem križev, je še vedno zaposlena pri Nasi in ne razmišlja o upokojitvi.

Sue Finley je bila vedno izjemna matematičarka, vendar se je leta 1955 odločil, da bo študirala arhitekturo. Ko je ugotovila, da nima talenta, se je hotela kot tajnica zaposliti pri izdelovalcu letal in raket Convair. Ker ni dovolj hitro tipkala, službe ni dobila, so jo pa vprašali, kako ji gredo številke. Odgovorila je, da boljše kot črke, zato so jo zaposlili v oddelku za računanje krivulj letov raket.

Po poroki leta 1957 in selitvi se je zaposlila v laboratoriju za razvoj motorjev, ki je postal del na novo ustanovljene ameriške vesoljske agencije Nase. Nekaj let po porodu dveh sinov se sicer ni ukvarjala z računanjem, ampak s skrbjo za otroka, vendar je ugotovila, da je grozna gospodinja in padla v depresijo. Psiholog ji je povedal, da bo najboljše, če se vrne na delo, in leta 1969 je spet nastopila službo v Nasi.

Razvoj računalnikov ni zavrl njene kariere, saj jo je nadaljevala vse do današnjih dni. Z računanjem na roko ali pozneje kot računalniška programerka je sodelovala tudi v ekipah, ki so poslale vesoljska plovila do Jupitra, Marsa, Merkurja, Neptuna, Saturna, Urana in Venere. Zdaj je inženirka za testiranje in podsisteme ter trdi, da bo delala, dokler jo bo Nasa potrebovala. »Ne nameravam se ustaviti. Ničesar nimam, kar bi počela raje,« pravi vitalna 82-letna Sue Finley.