Varuh papeških skrivnosti

Nekoč se je uradno imenoval Archivum Secretum Apostolicum Vaticanum, kar je vzbujalo ugibanja, kaj neverjetno skrivnostnega hranijo v do konca 19. stoletja za javnost zaprtem delu dokumentacije sedeža Rimskokatoliške cerkve Vatikana v Rimu. V resnici gre za bolj ali manj običajen državni arhiv, v katerega zdaj vsako leto spustijo približno tisoč raziskovalcev. Danes se imenuje samo še Archivum Apostolicum Vaticanum, Vatikanski apostolski arhiv. Njegov prefekt, vodja, nadškof Sergio Pagano, je v zadnjem letu opravil več dolgih intervjujev z italijanskim novinarjem Massimom Francom. V obliki knjige z naslovom Secretum, kar bi lahko prevedli kot skrivnost, bodo izšli v torek.

Tistim, ki pod vplivom knjig, na primer izpod peresa avtorja konspirativnih superuspešnic Dana Browna, še vedno trdno verjamejo, da se na 85 kilometrih arhivskih polic v nadzemnih in dveh ognjevarnih podzemnih nivojih, zgrajenih iz okrepljenega železobetona, skriva kdo ve kaj skrivnostnega, se seveda že cedijo sline. Pagano ni kdorkoli, v arhive je zakopan že 45 let. Ker se bo letos, pri 75 letih, upokojil, bi lahko, upajo mnogi, povedal tudi kaj takšnega, česar v minulih desetletjih ni mogel. Ali si celo ni upal.

Morda bodo verniki v teorije zarote razočarani, vsekakor pa bo v knjigi marsikaj zanimivega. Nadškof se je menda razgovoril o marsičem; o tem, kako je francoski cesar Napoleon leta 1810 oplenil arhiv, o tem, kaj je odkril o znamenitem cerkvenem procesu proti astronomu Galileju, in o prav posebnem konklavu, na katerem so leta 1922 izvolili kardinala Achilla Rattija za papeža Pija XI., financirali pa so ga z donacijami katolikov iz Združenih držav Amerike. Skratka, Pagano napoveduje, da je v knjigi marsikaj neznanega ali manj znanega iz zakulisja Vatikana.

Arhive svetega sedeža je za javnost odprl že papež Leon XIII. leta 1881. Pravila za dostop so podobna kot v drugih tovrstnih državnih ali zasebnih ustanovah. Uporabnik zaprosi za obisk in potem mu omogočijo, da v posebnih sobah za branje preuči posamezne dokumente. Pagano ima sicer v svoji pisarni ekran, na katerem mu v živo predvajajo dogajanje v teh sobah, vendar je težko verjeti, da strogo nadzoruje prav vsakega obiskovalca.

V zadnjih letih se največ raziskovalcev prebija skozi dokumentacijo o obdobju vladanja Pija XII., papeža, ki ga mnogi obtožujejo, da med drugo svetovno vojno ni obsodil holokavsta, čeprav je vedel zanj. Dokumente o tem času je leta 2020 predčasno odprl papež Frančišek. Nadškof Pagano nikakor ni med Pijevimi zagovorniki. Pravi sicer, da medvojni papež ni hotel obsoditi holokavsta, ker je menil, da bi se nacistično iztrebljanje Judov s tem še pospešilo, bi pa pričakoval od njega kakšno besedo več na to temo vsaj po vojni. Morda, ugiba Pagano, Pij XII. ni hotel obsoditi holokavsta zaradi ustanavljanja Izraela, saj ni vedel, kakšen odnos bo imela nova judovska država do krščanskih svetih krajev, ki ležijo na njenem ozemlju.