Zlovešči Klub 27 je mit

Slavne osebnosti, zlasti glasbeniki, nimajo statistično značilne tendence, da bi umirali pri 27 letih. Ta trditev je podprta z neizpodbitnimi dokazi, kljub temu pa so smrti glasbenikov Briana Jonesa, Jimija Hendrixa, Janis Joplin in Jima Morrisona  v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v tej starosti porodili mit o Klubu 27. Črna ideja je znova oživela s smrtjo Amy Winehouse leta 2011.

Nova študija, objavljena v znanstveni reviji PNAS, o razvpitem prepričanju pravi, da je Klub 27 splošno prepričanje brez kakršne koli empirične podlage – kar med drugim dokazujejo ikone, kot sta 81-letni Mick Jagger in leto starejši Paul McCartney. Študija sklene: »Medtem ko 27 let ne predstavlja večjega tveganja smrtnosti za znane osebnosti, so tisti, ki so umrli v tej starosti, kot skupina izjemno opazni v primerjavi s tistimi, ki so umrli v drugih mladih letih.«

Glavni avtor nove raziskave, Zackary Okun Dunivin trdi, da Klub 27 sicer obstaja kot kulturni fenomen, vendar ni posledica prekletstva. Namesto tega odraža družbeno konstrukcijo, ki izhaja iz pravzaprav naključnega dogodka, ki ga zaznamujejo smrti štirih legendarnih glasbenikov v isti starosti. Gre za pojav, ki velja za statistično malo verjeten. Po mnenju Dunivina so smrti slavnih v tej usodni dobi ustvarile pripoved, ki oblikuje sicer nepovezane dogodke in s tem način, kako ustvarjamo in razlagamo zgodovino.

Mističnost teh smrti naj bi okrepile nadaljnje nenavadne vzporednice, vključno z udeležbo na protikulturni glasbeni sceni, uživanjem mamil pa smrtjo Jima Morrisona natanko na drugo obletnico smrti Briana Jonesa. Mit o Klubu 27 se je okrepil s smrtjo vplivnih osebnosti, kot so Jean-Michel Basquiat, Kurt Cobain in Amy Winehouse. Legenda sega celo do starejših umetnikov, kot je Robert Johnson. Skupaj tako imenovani klub združuje okoli sto zvezdnikov, ki so umrli pri 27 letih.

Dunivin se sklicuje na izrek sociologa Williama I. Thomasa: »Če ljudje definirajo situacije kot resnične, so resnične v svojih posledicah. Glede na vztrajno legendo o Klubu 27 predlagamo, da se klub uresniči kot kulturni fenomen in da so njegove posledice merljive, čeprav empirične stopnje smrtnosti tega ne podpirajo.«

Namen Dunivinove študije ni zagotoviti statističnih dokazov o obstoju Kluba 27, temveč pokazati, kako se lahko mit, prepričanje ali pripoved z omejeno dejansko osnovo oblikuje v razmeroma kratkem obdobju in ima resnične kulturne posledice.

Tudi statistik Martin Wolkewitz je preučeval zlovešči klub in sklenil, da očitno ni vrhunca tveganja za slavne glasbenike okoli 27. leta. Priznal pa je, da obstaja nekaj dokazov o porastu smrti med glasbeniki, starimi od 20 do 40 let, v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda v poznih osemdesetih je kljub prisotnosti znatnega števila umetnikov ugotovil, da v tej starostni skupini ni bilo nobenih smrti. Wolkewitz je ta upad pripisal izboljšavam pri zdravljenju odvisnosti od drog in spremembam v glasbeni industriji, pri čemer je navedel prehod od hard rocka v sedemdesetih letih do prevladujočega popa v osemdesetih.