Umetnik in frizer

Eden od najbolj vplivnih umetnikov na svetu, Kitajec Ai Weiwei, je kar nekaj let živel v Berlinu, a se je pred kratkim preselil v Veliko Britanijo v Cambridge. Nemčija mu ni več všeč, zdi se mu, da je vedno bolj avtoritativna država, v kateri ne marajo tujcev.

Dvainšestdesetletnik je priznal, da so ga v Berlinu kar dvakrat vrgli iz taksija, enkrat, ker je odprl okno, in enkrat, ker se je pogovarjal po telefonu.

»Ne maram države ali kulture, v kateri so prebivalci tako poslušni. V Nemčiji ljudje ljubijo udobje, ki ga prinaša zatiranje,« je dejal. »Tam ni prostora za individualnost. Na Kitajskem je podobno.« V zadnjih letih snema dokumentarne filme o ljudeh, ki so ostali brez domovine ali brez službe. Recimo o beguncih muslimanske manjšine Rohingja v Bangladešu, a želi prikazati le srečne trenutke. »Nisem hotel opisovati le žalosti.«

Pred kratkim je posnel film o zavetišču delovnih slonov v Burmi, kamor jih pošljejo, ko se »upokojijo«. »Žalostno je, da uboge živali, ki so vse življenje delale, zdaj sploh ne vedo, kaj početi.«

Njegov oče je bil eden največjih pesnikov na Kitajskem, kmalu je padel v nemilost in pesnik je moral čistiti kanalizacijo. Prav zaradi njega je Weiwei postal upornik. Oče je bil, kot pravi strasten in romantičen bojevnik, vojak, ki je vedno govoril o lepoti in skupnosti. Tudi Ai Weiwei je razburil kitajsko oblast. Leta 2011 so ga zaprli in grozilo mu je, da bo kar 31 let ostal v zaporu, a so ga po nekaj mesecih izpustili in moral je plačati 30 milijonov evrov kazni. Pomagali so mu humanisti in umetniki iz vsega sveta, ki so zbrali denar.

Upa, da se bo v Veliki Britaniji počutil bolje kot v Nemčiji.

Zadnje čase se ukvarja tudi s frizerstvom, postrigel je že nekaj svojih študentov. Priznava, da ga umetnost utruja in da bi se rad upokojil, še raje pa bi izginil. Bi lahko združil umetnost in frizerstvo? »Ne moreš združiti tako svetega poklica z umetnostjo,« pravi Ai Weiwei.