Trije kilogrami čiste sreče

»Vse je lepše,« je iskreno zapisal prijatelj, ko se mu je pred kratkim rodil prvi sin. Ob tem me je prešinilo, da mi bo to leto ostalo v spominu predvsem po dveh stvareh: ker sem konec maja prvič postala teta – neverjetno je, kako se ob novici, da je dete srečno prispelo na svet, v srcu takoj naredi prostor zanj! – in ker je kar nekaj mojim prijateljem, ki so se tudi več let neuspešno trudili, da bi zasejali novo življenje, to letos vendarle uspelo.

Čeprav neplodnost ni več tabu, je kljub temu težko priznati, da ne gre ravno pri nečem, kar je pri večini ljudi tako zaželeno, tako tvoje ... tisti pomanjšani odsev ali kombinacija v malo čudežno bitje zaverovanih staršev, ko prvič dobijo v roke tiste okoli tri kilograme čiste sreče ...

Letos so nas, ko je moj nečak še kolcal v maternici, dosegle težko pričakovane novice, da se bosta proti koncu leta po večletnem prizadevanju, vse prej kot prijetnih terapijah in številnih grenkih razočaranjih, rodila še dva fantka.

A to nestrpno čakanje nenehno spremlja skrb – da le ne bi šlo kaj narobe –, in to že od dneva, ko se na nosečniškem testu pokažeta dve črtici. Se bo nosečnost obdržala? Potem prvi ultrazvok, ki potrdi srčni utrip, nekaj tednov pozneje tisti, ki razkrije morebitne nepravilnosti, še poznejši, kako napreduje razvoj in rast, pa še kak vmes ... Tokrat so bile pri vseh kljukice in smo pred kratkim, drugo za drugo, vendarle pričakali fotografije iz porodnišnice – dokaz, da se je dvojina nadgradila v družino!

Za dobro mero je prišla še novica, da bo tudi prijateljičin sine, čigar spočetje je po več letih truda veljalo skorajda za čudežno, prihodnje leto dobil bratca. Ta se je, mimo vseh neuspešnih poskusov z zdravniško pomočjo, »prijel« kar sam od sebe in je zdaj že skoraj na pol poti do sem! Prav vsi toplo dobrodošli med nami! Ena sama grimasa, širok nasmešek ali medvedkast zehljaj – zaradi vas je res vse lepše!