Prihodnji konec tedna bodo slovenske hiše in stavbe v okviru festivala Odprte hiše Slovenije, tokrat pod naslovom Zaveze arhitekture, že štirinajstič zapored odprle svoja vrata in povabile na ogled širšo javnost, z vodenimi ogledi Ravnikarjevih projektov pa bodo počastili tudi Ravnikarjevo leto. Med osemdesetimi arhitekturnimi projekti predstavljamo nekaj novejših in zanimivejših, o katerih smo se pogovarjali z avtorji.

Osnovna šola Oskarja Kovačiča, Škofije, 2023

Investitor: Mestna občina Koper, arhitektura: Studio.a+v, Anže Koren, Robert Prašnikar, Viktorija Žavbi, Žiga Kreševič, krajinska arhitektura: Gregor Vreš, Mitja Škrjanec

Pri novi šoli na Škofijah so sledili terasasti zasnovi, ki jo je imela že prejšnja šola, in jo tako prilagodili velikosti kraja. FOTO: Rok Deželak

Pri novi šoli na Škofijah, namenjeni petsto učencem – trenutno jo obiskuje okoli dvesto učencev manj –, so arhitekti sledili terasasti zasnovi prejšnje šole na tej lokaciji. A ker je bila montažno zgrajena že v 70. letih in so jo nato v skladu s potrebami stihijsko dograjevali, je ni bilo mogoče ohraniti.

»S terasasto gradnjo smo zmanjšali pojavnost objekta. Obsega namreč kar 6200 kvadratnih metrov, in če bi bil to enoviti objekt, bi v tako majhnem kraju predstavljal preveliko prostorsko dominantno. Terasasta zasnova nam je omogočila tudi neposreden dostop iz učilnice v atrij, kar lahko v tem primorskem okolju izkoristijo za organiziranje pouka na prostem. Hkrati smo zadostili požarnovarnostnim zahtevam, saj šolarji v primeru nevarnosti iz učilnice stečejo neposredno na prosto,« je nekaj prednosti naštel arhitekt Robert Prašnikar.

V notranjosti so hoteli urediti čim bolj svetle, zračne in odprte prostore.FOTO: Rok Deželak

Sledili so tradicionalni gradnji, uporabili so kamen, med drugim kot suhozid in štokani beton, glavni vhod v pritličju in izhod proti igrišču v drugem nadstropju pa so obdali s pergolo oziroma senčnico. V notranjosti so hoteli urediti čim bolj svetle, zračne in odprte prostore.

Šola je že osnovala vaško jedro, pred njo so uredili balinarsko stezo in za pouk gospodinjstva oblikovali šolski vrt, šolska knjižnica, ki jo osvetljujejo svetlobniki, in mediateka sta lahko v popoldanskem času namenjeni tudi drugim prebivalcem kraja. V knjižnici je opaziti zanimiv element, tako imenovano goro knjig, ki je stopnišče regalnik, v katerem naj bi se sedečim na stopnicah ponujale knjige. Mimo šole pelje kolesarska pot Porečanka (Parenzana), za katero so v bližini uredili kolesarsko postajališče s pitniki in možnostjo polnjenja zračnic.

Zunanji prostor klinik po meri pacientov in zdravstvenih delavcev, 2022

Arhitektura: Prostorož, Alenka Korenjak, Maša Cvetko, Vesna Skubic, Ema Durakovič Koprivnik

Člani Prostoroža so s proučevanjem uporabniške izkušnje bolnikov in zdravstvenega osebja, povezane z zunanjim prostorom ob klinikah UKC in Onkološkega inštituta, pripravili predloge za izboljšave. FOTO: Arhiv Prostorož

Lani so člani Prostoroža proučevali uporabniško izkušnjo bolnikov, njihovih svojcev in zdravstvenega osebja, povezano z zunanjim prostorom ob klinikah UKC in Onkološkega inštituta. Lotili so se ga zelo analitično ter med drugim ugotovili, da zaposleni in pacienti na območju klinik pogrešajo klopi in zelenje. Zaposleni so največkrat izpostavili pomanjkanje stojal za kolesa in kolesarnic ter premalo urejenih prostorov za druženje, pacienti pa, da ni prostorov, kjer bi lahko počakali na pregled, prevoz ali na svojce ali se ob resnih novicah lahko kam umaknili.

Opozorili so tudi na ovire na pločnikih in slabo označenost klinik. Izsledke raziskovanja uporabniške izkušnje so aplicirali na štiri tipične javne prostore: trg, ulico, promenado in rečni breg. Pripravili so idejne predloge za prenovo trga pri Urgenci in lekarni, nabrežja Ljubljanice pri Onkološkem inštitutu, promenade do glavne stavbe UKC in dela Zaloške ceste.

Takšno je stanje danes. FOTO: arhiv Prostorož

»Ugotavljamo, da je Šuštarjevo nabrežje na strani klinik zelo slabo urejena pot za ranljive paciente. Prav tako je zaradi južne orientacije močno izpostavljeno soncu, kjer pa se zaradi pomanjkanja sence čakajoči pacienti vročini ne morejo umakniti. Predlagamo ureditev, ki vključuje zasaditev velikih dreves, umiritev prometa in urejanje nabrežja za večji stik z Ljubljanico,« je med drugim povedala arhitektka Vesna Skubic.

Hiša na Krasu, 2022

RVA - Robert Veselko, investitor: zasebni

Hiša za mlado družino na robu kraške vasi je oblikovana v treh volumnih. Stara hiša (belo ometana) je z novo kamnito povezana s teraso. FOTO: Matej Lozar

Investitorka je podedovala manjšo hišo, ki jo je njen dedek sezidal pred kakšnimi dvajsetimi, petindvajsetimi leti. Za družinski dom je bila premajhna in nefunkcionalna, a je ponudila izhodišče za zasnovo družinske hiše. Arhitekt Robert Veselko si jo je zamislil iz treh volumnov, s čimer hiša deluje mnogo manjša, kot bi sicer, in je bolj po meri človeka. V stari hiši so v pritličju zasnovali otroško sobo in zgoraj spalne prostore staršev s kopalnico, v povezovalnem delu s teraso vhod s predprostorom, kurilnico in straniščem, v novi hiši s kamnito podobo, ki je enake velikosti kot stara, pa je v pritličju kuhinja, v zgornjem nadstropju pa dnevna soba z izhodom na teraso.

»Teraso smo umestili višje, ker je hiša v predzadnji vrsti na robu vasi in ima v pritličju zaradi drugih hiš zastrt pogled v naravo, s teraso pa sta obe hiši tudi povezani,« je pojasnil odločitev. Poskušali so uporabiti čim več naravnih materialov; ometi so ilovnati, obloge so lesene, notranja oprema pa je večinoma iz druge roke. Po analogiji okroglega ladijskega okna, ki ga je imela stara hiša, je nova hiša dobila večje okroglo okno.

Manjša hiša, ki jo je sezidal dedek, je postala dom za mlado družino. FOTO: Matej Lozar

Kot je še poudaril sogovornik, je bilo kar težko najti primernega mojstra za izdelavo kamnite fasade v tej nekdaj kamnoseški vasici Kal, kjer je tradicija obdelovanja kamna zelo dolga. Naposled sta ga z nemalo truda našla naročnika. Novogradnja s kamnom ni le obložena, 25-centimetrski kamni so namreč zloženi na tradicionalen način, je še opomnil sogovornik.

Tehnološki park Ptuj

Arhitektura: David Mišič, Sašo Žolek (Styria arhitektura), krajinska arhitektura: Sara Peternel, investitor: Intera

Oficirska stavba nekdanje ptujske vojašnice je postala poslovna stavba visokotehnološkega podjetja. FOTO: Matej Lozar

Gre za oficirsko stavbo nekdanje ptujske vojašnice iz začetka 20. stoletja na robu vojaškega kompleksa in današnjega parka. To je edina stavba, ki se je še ohranila v prvotni podobi in je dolga leta samevala. Njena notranjost je zelo utilitaristično oziroma racionalno zasnovana in spada v območje Ptujskega gradu, med kulturne spomenike državnega pomena. »Kljub strogim zahtevam smo spomeniško službo s svojo rešitvijo prepričali. Dala je pozitivno mnenje naši rešitvi, tudi paviljonu, ki smo ga vključili v poseben element. Ta se ovija okoli stavbe kot primarni gradnik, kot steber, okno, klop,« je povzel soavtor, arhitekt Sašo Žolek.

Paviljonu so ga vključili v poseben element, ki se ovija okoli stavbe kot primarni gradnik, kot steber, okno, klop. FOTO: Matej Lozar

S tem je visokotehnološko podjetje, ki posluje oziroma deluje nekoliko specifično, pridobilo želeni prostor za coworking in druge vsebine, tu delajo in se družijo, tudi z družinami. Za najmlajše so pod zaščiteno platano uredili še otroško igrišče. »Obnovljena stara stavba je ohranila svojo logiko z vzdolžnimi hodniki in nanje pripetimi ločenimi pisarnami, kjer zdaj delajo 'novodobni oficirji', varuhi naše digitalne varnosti. S prenovo smo izkoristili tudi podstrešje,« je še povedal sogovornik.

Na tem območju, ki so ga preiskovali arheologi, so odkrili kar nekaj pomembnih najdb, arhitektom pa se zdi pomembno, da ureditev tudi po prenovi prispeva k razumevanju zgodovinskega pomena Ptuja.

Interpretacijski center in koliščarska naselbina na Igu

Arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, interier: Atelje Ostan Pavlin, krajinska arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, investitor: Občina Ig, partnerji v projektu: ZRC SAZU, Krajinski park Ljubljansko barje

Ob cerkvi na Igu pri Ljubljani so z ohranitvijo stare kašče in prizidave uredili manjši muzej, ki predstavlja zgodbe tukajšnje kulture in narave ter po novem soustvarja kulturno srce kraja. Foto Virginia Vrecl

Gre za ureditev dveh lokacij, posvečenih zgodovini koliščarstva na Slovenskem. Ob cerkvi na Igu so uredili interpretacijski center, manjši muzej, ki predstavlja zgodbe tukajšnje kulture in narave ter po novem soustvarja kulturno srce Iga, ki je bilo doslej bolj razpršeno.

»Na lokaciji smo ohranili okoli dvesto let staro kaščo, ki ni bila spomeniško zaščitena, a se nam je tudi z vidika trajnosti zdelo škoda, da bi jo porušili. Povrnili smo jo v kar najbolj izvorno podobo, do nje pa z novim objektom zavzeli spoštljivo držo in jo postavili z odmikom. Sta pa stavbi povezani z mostovžem. V pritličju je informacijski center z recepcijo in prodajalno spominkov, v kleti je večfunkcionalni prostor, v prvi etaži pa so razstavni prostori. Še en večfunkcionalni prostor za predavanja, filmske projekcije in delavnice ponuja podstrešje kašče,« je funkcijsko zasnovo pojasnil sogovornik.

Za leseno gradnjo te javne stavbe so se odločili iz več razlogov. FOTO: Virginia Vrecl

Za leseno gradnjo te javne stavbe so se odločili iz več razlogov; zagovarjajo kritični regionalizem, uporabo lokalnih materialov, les v tem kontekstu po njihovem prepričanju tudi najbolj ustreza kontekstu. Z lesom pa so poskušali subtilno poustvariti še nekaj koliščarskega duha. V Atelju Ostan Pavlin so oblikovali tudi interier stavbe ter rekonstrukcijo koliščarskega naselja pri sotočju Iščice in Želimeljščice s krožno potjo, dvignjeno nad vodo, vstopnim objektom in sanitarijami.