Spomin na velikana iz nigdirdoma

Enajstič zapored je danes praznik, ni sicer dela prost dan, a vendarle praznik, velik praznik: na domnevni rojstni dan Primoža Trubarja se spominjamo moža, zaslužnega za prvo knjigo v slovenskem jeziku, moža, ki je utemeljil knjižno slovenščino.

Trubar je, kot so pred leti, ko smo praznovali 500. obletnico njegovega rojstva, zapisali v poslanici slovenskega protestantskega društva, ki se imenuje po njem, osrednja osebnost slovenskega protestantizma v 16. stoletju in hkrati najpomembnejša osebnost v razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda.
 

Trubarjev spomenik v Ljubljani, delo Frana Bernekerja z začetka 20. stoletja. Foto Leon Vidic

Begunec, izgnanec in Slovenec

Po besedah društvenikov njegovi spisi niso le začetek slovstva v slovenskem knjižnem jeziku, ampak so se z njimi med drugim začeli zgodovinopisno poročanje v slovenščini, teološko in filozofsko razpravljanje in pojasnjevanje v slovenščini ter sestavljanje pravnih besedil v slovenščini.

Buditelj slovenske narodne zavesti in enotnosti je v očeh različnih ljudi marsikaj, eni so v njem videli upornika, drugi slovenskega Lutra, reformatorja, deželnega odpadnika, Mojzesa slovenskega naroda, literarni zgodovinar in publicist Igor Grdina mu je pred leti namenil morda najbolj natančno oznako – »begunec, izgnanec in Slovenec«, še posebej pa s pristavkom: »Trubar je bil velikan, ki mu nikoli ni bilo vseeno za nikogar.«
 

Pisatelj Boris Pahor je predlagal, da se domnevni rojstni dan Primoža Trubarja razglasi za praznik. Foto Jože Suhadolnik

Predlog iz Trsta

Predlog za praznik na domnevni rojstni dan Primoža Trubarja, ki je Slovencem po zamislih protestantskih reformatorjev, da naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, priskrbel Katekizem, Abecednik in dolgo vrsto drugih naslovov v slovenščini in jih s tem navdihoval za tisto bistveno, kar je v Katekizmu leta 1550 postavil kot »stati inu obstati«, je dal že leta 2008, v Trubarjevem letu, tržaški pisatelj Boris Pahor.

Njegovo pobudo, da se v zakon o praznikih in dela prostih dnevih »vnese tudi ime Primoža Trubarja, avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in posledično tudi političnega prostora«, je v državni zbor posredoval Slovenski center Pen, katerega vodstvu je Pahor najprej namenil pobudo, zaradi okoliščin jo je skupina poslancev (prvopodpisani je bil Samo Bevk iz Socialnih demokratov) kot predlog zakona v parlamentarni postopek vložila julija 2009.



Pahor je predlagal dve možnosti: da se poimenovanje dneva reformacije dopolni s Trubarjevim imenom ali pa se domnevni datum rojstva določi kot spominski dan Primoža Trubarja.



Obveljala je druga, predlagatelji pa so jo podkrepili s stališči protestantskega društva, tudi z ugotovitvijo, da sta se s Trubarjem začela »javna raba imena Slovenci ter razglašanje enovitosti pripadnikov slovenstva ne glede na ločujoče deželne meje«.
 

ni podpisa

Pregnan iz domovine v revščino

O Trubarjevi trdnosti pri tistem, kar se mu je zdelo bistveno, priča tudi odlomek iz njegovega pisma kralju Maksimilijanu, poznejšemu cesarju, v katerem je imel protestantizem močnega zaščitnika.

Trubar mu je iz Kemptna januarja 1560 napisal: »In ko sem v teh svojih farah in prebendah začel pridigati pravi evangelij ter katekizem, sem bil dostikrat v veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič, kranjski deželni glavar, naposled pa me je gospod Urban Tekstor, ljubljanski škof itd. oropal vsega mojega imetja, knjig in prebend ter me pregnal iz domovine v revščino.« Tam, v nigdirdomu, v Derendingenu v Tübingenu, kjer je župnikoval, je Trubar tudi pokopan.