Konklave – srhljivka, v kateri ni niti trupel niti morilcev

V londonskem Southbank Centru, enem prestižnih kulturnih kompleksov v središču britanske prestolnice, je na podelitvi britanske filmske nagrade bafta slavil papeški triler Konklave Edwarda Bergerja, v Nemčiji rojenega režiserja in scenarista, ki ima švicarsko in avstrijsko državljanstvo. Film je bil nominiran v 12 kategorijah, zmagal je v štirih, in sicer za najboljši film, za najboljši britanski film, za najboljši prirejeni scenarij Petra Straughana in za najboljšo montažo. 

Konklave je bil opredeljen kot srhljivka, v kateri pa ni niti trupel niti morilcev ali eksplozivnih teles. Gre za srhljivko, v kateri za napetost med publiko skrbijo rituali Rimskokatoliške cerkve, v svileni škrlat odeti ostareli gospodje, ki polni skrivnosti stopicljajo po labirintih vatikanskih hodnikov.

Papež je mrtev, živel papež

Po številu baftinih nominacij sta Bergerjevemu filmu sledila španski muzikal Emilia Pé​rez z  nominacijo manj, na tretjem mestu je bila z devetimi nominacijami povojna drama Brutalist. Sedem nominacij so prejeli filmi Žlehtnoba, Anora in drugi del franšize Dune, šest sta jih zbrala Popolni neznanec, biografski film o Bobu Dylanu, in Kneecap, pet nominacij pa filma Nosferatu in Substanca.

Po epopeji prve svetovne vojne Na Zahodu nič novega, grozljivosti bojnih jarkov, blata in smrtonosnih minskih polj, je režiser Berger v najnovejšem filmu dogajanje prestavil v na zunaj radikalno svetlejše, a zato, na drug način seveda, nič manj nevarno okolje – v Vatikan. Konklave je filmska priredba istoimenskega romana Roberta Harrisa iz leta 2016, govori pa o ritualih ob smrti prejšnjega papeža ter zakulisnih spletkah ob izvolitvi novega.

Film Edwarda Bergerja je bil nominiran v 12 kategorijah. FOTO: Justin Tallis/Afp

Filmski kardinal Thomas Lawrence (igra ga Ralph Fiennes) se po nepričakovani smrti svetega očeta znajde v vlogi organizatorja konklava, kardinalskih volitev za novega papeža. V Vatikanu pričakujejo skorajšnji prihod najvišjih cerkvenih funkcionarjev, ker smo pod kožo vsi krvavi, prenekateri med njimi na sveti sedež prihaja z izrazitim apetitom po papeškem prestolu. »Vsak kardinal si je na skrivaj, tudi če tega niti sebi ne prizna, že izbral svoje papeško ime,« slišimo v filmu.

Gledalec takoj spozna, da je režiser izbiro novega papeža uporabil kot metaforo katerihkoli volitev, ne samo v Združenih državah Amerike, v prenekateri zahodni državi so predvolilna obdobja simbol komaj pomirljivega prepada med konservativno in liberalno strujo.

Filmsko rutino razbije prihod skrivnostnega kardinala, za katerega ni nihče vedel, da sploh obstaja: kardinal Benitez (Carlos Diehz) je tih možak z nežnim glasom in prodornim pogledom. Stanovski kolegi so do njega v hipu sumničavi, a dokumentacija potrjuje, da ga je pokojni papež na funkcijo v Kabulu imenoval in pectore (brez oznanitve imena). Kaj bi torej Benitez rad ...?

Iz filma pa v realnost. Papež Frančišek je s sobote na nedeljo preživel mirno drugo noč v bolnišnici, kamor so ga zaradi bronhitisa sprejeli minuli petek. Zdravniki so mu predpisali popoln počitek, da bi lahko bolje okreval. Po navedbah Vatikana bo sveti oče v rimski kliniki Gemelli ostal, dokler bo treba.