Ribič brez rib

Enopartijski kitajski komunistični režim je naklonjen radikalnim ukrepom. Ni treba iti desetletja nazaj v čase Maa Zedonga, dovolj se je spomniti, kako radikalno (in menda uspešno) so se pred kratkim lotili omejevanja širjenja koronavirusa. Ker se je število rib v največji reki v državi in eni največjih na svetu Jangceju zelo zmanjšalo, so tako radikalno in enostavno prepovedali ribolov in brez dela je ostalo na tisoče ribičev.

Med njimi je tudi 52-letni Yang Zeqiang. Njegova družina na otoku Zhongba blizu jugozahodnega kitajskega megamesta Chongqing z več kot 20 milijoni prebivalcev ribari že več generacij. Sam je najprej pri delu pomagal dedku in potem očetu. Poklicni ribič je bil dve desetletji, vse do letos, ko je oblast prepovedala ribolov v reki, njenih večjih pritokih in z njo kakorkoli povezanih jezerih. Okoli njegove vasi na otoku Zhongba so postavili velike plakate, na katerih je napis, naj se ne preživljajo z ribolovom, ampak naj bodo ponosni, da varujejo ribe. Samo v provinci Sichuan, na katero meji Zhongba, so ribiške licence odvzeli 16.400 ribičem. Da bi res spoštovali prepoved, so jim uničili več tisoč čolnov. Ob celotnem Jangceju naj bi se do letošnje prepovedi sicer z ribolovom preživljalo približno 300.000 družin.

Ker je Yang ostal brez dela, si je moral poiskati novo. Z nepovratno pomočjo si je kupil majhen trajekt, s katerim zdaj vozi ljudi čez mogočni Jangce, svojo hišo je preuredil v gostilno in igralnico. Vendar pravi, da bo letos zaslužil 20.000 juanov (približno 2500 evrov) oziroma tri četrt manj, kot je lani zaslužil z ribolovom.
Kitajska je znana tudi po tem, da ni nič kaj razumevajoča do tistih, ki se ne strinjajo z odločitvami matere partije ali jim celo glasno nasprotujejo. Zato Yang novinarjem francoske tiskovne agencije AFP najbrž ni povedal vsega, kar si zares misli: »Prepoved ribolova je zdaj državna politika. Zato nimamo kaj.«



Ribič, ki je s svojega čolna presedlal na trajekt in v turizem, pa, čeprav ima zaradi svojih investicij še dobrih 100.000 juanov ali 12.500 evrov dolgov, ni med tistimi, ki so potegnili najkrajšo. Eden od potnikov na trajektu, 71-letni Zhao Zejin, prej je bil 40 let ribič, se zdaj preživljala s prodajo semen. Na stara leta mora prekladati težke vreče s svojo robo. Pravi, da so po prepovedi ribarjenja vsi poskušali najti drugo delo, vendar ga starejši večinoma niso dobili.

Tudi načrti o turističnem razvoju, s katerim oblasti nameravajo nadomestiti prihodke nekdanjih ribičev, so na bolj trhlih nogah. Na otoku ni nobenih omembe vrednih zanimivosti, ceste do postajališča za trajekte na obali reke in po otoku so slabe. Morda največja težava pa je, da turistom ne morejo ponuditi veliko pristnega. Tako Yang pravi, da bi veliko gostov želelo jesti ribe iz Jangceja, vendar jim lahko pove samo, da jih ne morejo dobiti: »Ne morem jih nikjer kupiti, naloviti pa jih ne smem.«

Čeprav je prevelik obseg ribištva nedvomno vplival na zmanjševanje števila rib, strokovnjaki opozarjajo, da samo prepoved dejavnosti ne bo dovolj. Mogočni Jangce namreč teče skozi pokrajine, v katerih ustvarijo skoraj polovico kitajskega bruto domačega proizvoda in je zato v preteklih štirih desetletjih hitrega razvoja plačal strahotno ceno. Reka je polna strupenih odplak iz kemičnih tovarn in smeti; največ plastike v svetovne oceane prinese prav Jangce.

Poleg tega je selitvene poti rib v reki presekalo enajst velikih jezov. Največji med njimi je Tri soteske, ki so ga postavili, da so zbrali dovolj vode za delovanje največje hidroelektrarne na svetu. Zato strokovnjaki predlagajo celovite ukrepe na celotnem porečju, da bi v Jangce vrnili vsaj del nekdanjega življenja. Oblasti pripravljajo čistilne akcije, ustanavljajo naravne rezervate in celo zapirajo kemične tovarne na obalah reke, a gre za velikanska in gosto naseljena območja, na katerih je ogromno industrije in intenzivnega kmetijstva.