Pri devetdesetih pred še eno filmsko premiero in izdajo prvega romana

Več kot 160 filmov v 80 letih je statistika, ki jo lahko preberemo ob imenu 90-letnega Michaela Caina. A visokemu, še vedno pokončnemu angleškemu igralcu z značilnim naglasom delovna vnema nikakor ne pojema. Prihodnji teden bo v britanskih kinematografih premiera njegovega najnovejšega filma The Great Escaper, novembra bo izšel njegov prvi roman. Naslovil ga je Deadly Game (Smrtonosna igra), pripoveduje pa o nekdanjem policistu, ki se spopade z neonacisti, premožnimi Rusi in kolumbijskim mamilarskim kartelom.

Prototip pravega Angleža

To sicer ni prvo Cainovo knjižno delo, pred tem je izdal troje spominov, tokrat se je prvič lotil fikcije, natančneje trilerja. Pisal ga je med ustavitvijo družbenega življenja zaradi pandemije leta 2021, takrat je imel še delovni naslov If You Don't Want to Die (Če nočeš umreti). »Sem pustolovec, ne literat, zato s knjigo nikakor ne poskušam nadomestiti Shakespeara. Zgodba temelji na novici, ki sem jo prebral o dveh zbiralcih smeti,« je povedal. V njegovi zgodbi na smetišču najdejo uran.

The Great Escaper je po drugi strani resnična pripoved o veteranu Bernardu Jordanu, ki je leta 2014 odkorakal iz doma za ostarele v Hovu v vzhodnem Sussexu in se odpravil v Normandijo na 70. obletnico dneva D. V ospredju ganljive zgodbe je prijateljstvo z Arturjem, nekdanjim pilotom RAF, ki ga sreča na trajektu in ga igra britanski igralec John Standing, ki bo prihodnje leto prav tako dopolnil 90 let. Ob njiju nastopa še Glenda Jackson, ki ni dočakala premiere; umrla je junija letos. Vloge, kot so to, preprosto ne zavrneš, kajti ko se približujem stotemu letu, te tako rekoč usahnejo, je dejal v nedavnem pogovoru s Catherine Shoard za britanski Guardian.

Dobre vloge, ko se približuješ stotemu letu, tako rekoč usihajo, ugotavlja Michael Caine. FOTO: Shutterstock

Druga svetovna vojna se je Michelu Cainu, ki se je rodil kot Maurice Joseph Micklewhite, zarezala precej globoko v spomin. Ko so Nemci bombardirali London, so ga kot številne druge otroke preselili na sever, v Norfork, kjer je pri deseti letih debitiral. V šolski gledališki igri je odigral očeta hudobnih sester uboge Pepelke. Ker je imel odprto zadrgo na hlačah, so se mu otroci smejali, zaradi česar je menda začel razmišljati o igralstvu. A prej je moral služiti domovini. V vojsko so ga vpoklicali leta 1952, v času korejske vojne, in ga po osnovnem urjenju poslali naravnost na fronto, kjer se je v okviru enot Združenih narodov borilo tudi skoraj 15.000 Britancev. Vojaško urjenje te spodbudi k razmišljanju o pomoči drugim ljudem, je povedal za Guardian in v šali povlekel vzporednice s svojimi nasledniki. »Moji vnuki – vse, kar počnejo, je, da igrajo nogomet.«

Kljub vsemu je življenje danes bistveno bolj zapleteno, je ugotavljal. Danes že telefoni vsebujejo vse informacije, kar si jih lahko zamisliš, hkrati pa je treba biti previden pri vsaki besedi, je dejal, pri čemer se je nanašal na eno od svojih dveh hčera, ki je »nekoliko woke«: Grozno je, ničesar ne smemo več reči, niti stresati šal o taščah! se je pridušal. Igralčevo razpetost med sedanjostjo in preteklostjo dokazuje že to, da nosi dve uri: analogno, ki mu kaže čas, in applovo za vse drugo, recimo srčni utrip. Za prihodnost ga ne skrbi pretirano: »Imam 90 let, skrbi me, ali bom preživel do kosila!«