Ničesar ni brez velikega truda

Ko so junija 1957 maturirali na ljubljanski klasični gimnaziji, je o tem poročal časopis. Sedaj, po 65 letih, ko so se ob Ljubljanici zbrali na obletnici, je bil čas za novo fotografijo, obujanje spominov in, nehote, tudi pogled na to, kako jim je minilo življenje. Takratni maturantje so namreč stari 83 ali 84 let. »Pa se nihče tako ne počuti,« pravi Božidar Voljč, eden od njih.

Klasična gimnazija je bila znana po široki izobrazbi, poudarek je bil na humanizmu in družboslovju. Imeli so več ur zgodovine in filozofije. FOTO: Osebni arhiv

Na klasično gimnazijo, ki je trajala osem let, so prišli z 11 leti. Bilo je 140 dijakov, razdelili so jih v oddelke A, B in C. Vedeli so in tudi profesorji so jih na to vseskozi opominjali, da so prišli na zahtevno šolo, kjer je na prvem mestu znanje. Končati klasično gimnazijo je pomenilo imeti široko humanistično znanje in lastnost, ki je za to potrebna – disciplino.

Nekateri njihovi učitelji so – tak je bil na primer Evgen Vavken, profesor za latinščino – vzbujali strahospoštovanje. Vendar so dijake, ki so jih učitelji v osnovni šoli lahko še tepli in klofutali, vikali. Kakšno priznanje je to bilo za 11-letne najstnike. »Ko me je profesor prvič vikal, sem šel domov in si doma ponavljal to neverjetno poved, s katero mi je podelil poseben status,« se spominja Božidar Voljč, ki se celotne povedi, od besede do besede, še vedno spominja.

Nekdanja klasična gimnazija, danes osnovna šola Prežihovega Voranca. FOTO: OŠ Prežihovega Voranca

Klasična gimnazija je bila znana po široki izobrazbi, poudarek je bil na humanizmu in družboslovju. Imeli so več ur zgodovine in filozofije. Veliko pozornost so namenjali tudi slovenščini in do podrobnosti spoznali slovensko literaturo. »Še danes znam skoraj vsega Prešerna na pamet,« pravi Voljč, ki ne skriva zadovoljstva, kako zelo so profesorji in nato tudi dijaki cenili našo književnost.

Latinščina vsak dan

Najbolj izstopajoča posebnost klasične gimnazije pa sta latinščina in grščina. »Latinščino smo imeli osem let vsak dan, takrat je bil pouk še ob sobotah, grščino pa pet let, vendar ne vsak dan,« pripoveduje sogovornik. Znanje mrtvega jezika je vsem samo koristilo v življenju, je prepričan, saj je latinska slovnica temelj vseh slovnic indoevropskih jezikov. »Če znaš latinščino, je učenje veliko jezikov precej lažje, od italijanščine do nemščine. Še naša beseda miza ima latinski izvor,« pravi Voljč, ki je kot zdravnik na začetku kariere, dokler se to ni spremenilo, pisal diagnoze v latinščini.

Na klasično gimnazijo, ki je trajala osem let, so prišli z 11 leti. Bilo je 140 dijakov, razdelili so jih v oddelke A, B in C. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Kot pubertetniki se tega, kaj vse jim je dala gimnazija, seveda niso zavedali, ampak so to – ali pa tudi ne – odkrili nekoč spotoma v življenju. »Latinščina in grščina ti dasta tudi ponižnost,« pravi Voljč. Kajti četudi so se latinščine učili osem in grščine pet let, so vedeli, da ne enega ne drugega jezika ne bodo mogli uporabljati tekoče. Obenem pa so se med šolanjem na klasični gimnaziji naučili, da magna venit nulli sine magno fama labore, ničesar ni brez velikega truda.

Državna klasična gimnazija v Ljubljani 1929/30 FOTO: OŠ Prežihovega Voranca

Profesorji so jim že takoj na začetku dali vedeti, da od njih zahtevajo znanje in disciplino. »Govorili so nam: vi ste tu zato, da boste v življenju nekaj predstavljali in dosegli,« pripoveduje Božidar Voljč, ki še danes ve, kako mu je razrednik rekel, da iz njega ne bo nič. Potem pa je bil vseskozi v zlati sredini, tako kot večina vseh, ki so maturirali. »V razredu smo imeli le dva odličnjaka, a zato nista uživala posebnega statusa,« se spominja in doda, da je bila sramota imeti cvek. Kako zahtevna šola je bila to, pa pove tudi podatek, da je bil v osmih letih velikanski osip: od 140 vpisanih jih je maturiralo le 34.

Čas pomanjkanja?

V gimnazijo so se vpisali v šolskem letu 1949/50 in maturirali 12 let po koncu druge svetovne vojne. To je bil čas, ko je hrenovka veljala za posebno delikateso, marsikatere bolj potrebne dobrine pa sploh ni bilo. »Vendar se teh časov ne spominjam po pomanjkanju,« pravi sogovornik. Nekaj običajnega je bilo, da so staro obleko pri krojaču obrnili naokrog, da se je zdela kot nova, a pomanjkanja ni bilo, tudi če stvari ni bilo. »Namesto stvari smo imeli kaj drugega,« se spominja Voljč. Vsi so živeli podobno, socialnih razlik ni bilo videti.

Kaj se je zgodilo z generacijo maturantov klasične gimnazije leta 1957? Vseh 34 dijakov je nadaljevalo študij na fakulteti in vsi so diplomirali. Fotografija je z enega od preteklih srečanj. FOTO: Osebni arhiv

Takrat je bilo znanje latinščine precej razširjeno, čeprav so bili ena zadnjih generacij, nekakšni poslednji Mohikanci, ki so dobili obsežno klasično znanje. Kasneje so klasične gimnazije ukinili po 400 letih delovanja, verjetno zaradi svetovnonazorskih in političnih razlogov, kajti zagotovo jih ne bi mogli ukiniti zaradi znanja, ki so ga te šole dajale.

»Nedolgo tega smo ugotavljali, da nam klasična gimnazija ni dala samo znanja, ampak so nam profesorji dali tudi lepo in solidno popotnico za življenje – vrednote,« pravi sogovornik. Spodbujali so občutek dolžnosti, poštenje, odgovornost, to, da držiš besedo ...

Nihče ni star

Kaj se je zgodilo z generacijo maturantov klasične gimnazije leta 1957? Vseh 34 dijakov je nadaljevalo študij na fakulteti in vsi so diplomirali. Njihovo znanje je bilo tako temeljito, da so se odlično odrezali tudi tisti, ki so študirali naravoslovne znanosti. Štirje med njimi so zdravniki, štirje gradbeni inženirji, med njimi so arhitekti, germanisti, kemiki, matematik, pianist … Vsi, dodaja Voljč, so bili v poklicu ugledni. Uresničilo se je, kar so jim govorili profesorji: v življenju so nekaj predstavljali in dosegli.

Obletnice mature se je udeležilo 11 nekdanjih sošolcev, ki jim klasična izobrazba ni dala samo znanja, ampak tudi vrednote. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Danes imajo 83 ali 84 let. Nekateri so že pokojni. Zadnji je umrl dan pred obletnico, zato so razmišljali, da bi jo prestavili. A so potem ugotovili, da lahko tudi nov datum preseneti kakšen podoben neljub dogodek. Zato so se srečali, obujali spomine in se vseh sošolcev spomnili tako, da so prebrali njihova imena.

»Kaj veliko se nam ne more več zgoditi,« je realističen Božidar Voljč in lakonično ugotovi, da »tako pač je«. Vendar se, so ugotavljali na obletnici, ki je trajala tri ure, nihče ne počuti starega. Tako kot večji del življenja oziroma ves čas odraslosti je tudi zdaj velik razkorak med tem, koliko let ima človek v resnici in koliko čuti oziroma misli, da jih ima.

A zdravnik ne more iz svoje kože: »Seveda lahko vsakdo s svojimi možgani in telesom počne, kar ga je volja. Vendar pa se pri teh letih oziroma že prej jasno pokaže, kako pametno je skrbeti za možgane in za telo.«