Arhitekt, ki pomirja in v vsakdanje življenje prinaša dostojanstvo

Najprestižnejše priznanje v svetu arhitekture, Pritzkerjeva nagrada, gre letos v roke Japonca Rikena Yamamota. Poleg medaljona bo prejel tudi 100.000 dolarjev. Po besedah čilskega arhitekta in vodje žirije Alejandra Aravene jih je posebej navdušila Yamamotova sposobnost oblikovanja številnih možnosti za ohranjanje skupnosti: »On je arhitekt, ki pomirja in v vsakdanje življenje prinaša dostojanstvo. Normalnost postane izjemna. Umirjenost vodi v sijaj.«

Na prvi pogled nagrajenčeve stvaritve morda delujejo kot ene od mnogih minimalističnih, ki so nastale v zadnjih desetletjih, a podrobnejši pregled razkrije mnogo več. V utemeljitvi žirije Pritzkerjeve nagrade, ki je v 45-letni zgodovini podeljevanja največ zmagovalcev, do zdaj devet, našla prav na Japonskem, še piše, da njegova arhitektura zamegljuje meje med javnim in zasebnim ter množi možnosti za spontana srečanja med ljudmi.

Rdeča nit je transparentnost

Rdeča nit projektov po vsem svetu, ki med drugim zajemajo osnovne šole, univerzitetne kampuse, knjižnice, umetniške muzeje in stanovanjske soseske, je transparentnost. Precej pozornosti je vzbudil njegov okoli milenija zgrajeni gasilski dom v Hirošimi, kjer velike steklene površine omogočajo javnosti, da ves čas spremlja akcijo, tudi tisto, ki se dogaja v stavbi med pripravami na intervencijo. »Herojski javni uslužbenci morajo biti v polnosti postavljeni na ogled,« je takrat ob slavnostnem odprtju pojasnil letošnji lavreat, med drugim znan tudi po stavbnem kompleksu The Circle na letališču v Zürichu v Švici.

Velike steklene površine okoli milenija zgrajenega gasilskega doma v Hirošimi omogočajo javnosti, da ves čas spremlja akcijo. FOTO: arhiv biroja Rikena Yamamota

Na oblikovanje arhitekturnega sloga Yamamota, ki bo aprila dopolnil 79 let, je bistveno vplivalo otroštvo. Bilo mu je pet let, ko mu je umrl oče, po poklicu inženir, nato pa sta z mamo še naprej živela v tipični leseni japonski hiši, imenovani mačija. V tej je bila spredaj mamina lekarna, ki je bila sestavni del kolektivističnega duha soseske, zadaj pa je živela družina. Po njegovih besedah je on vedno sedel nekje vmes.

Prvič se je zaljubil v arhitekturo kot najstnik med ogledom budističnega templja. Svoj arhitekturni biro je odprl leta 1973 in vse do današnjih dni opravlja tudi profesorsko delo. Že dolgo je kritičen do japonske tradicionalne stanovanjske politike. Pred dvanajstimi leti je izjavil, da strogo načelo ena hiša – ena družina ni dobro, zato bi morali sistem spremeniti v smeri lokalnega kolektivizma, ki spodbuja medsebojno pomoč in preprečuje izolacijo.