Na vrh Afrike brez okončin

Podvig na eno najvišjih afriških gora, 4550 metrov visoki Ras Dashen v Etiopiji, so načrtovali več let, poskusili letos januarja, zdaj, v začetku novembra, pa je to 39-letnemu Angležu Alexu Lewisu vendarle uspelo. Za zdravega in dobro pripravljenega človeka morebiti nič takšnega, za Alexa, ki je od leta 2013 brez vseh štirih okončin, pa izjemen dosežek.

Ta sicer že ves čas, odkar je po hudi bolezni kolikor toliko okreval, dokazuje, »da me moja prizadetost ni ustavila oziroma ovirala in želim, da bo to – da ni ovir v življenju – sprevidel tudi moj sin, ki odraste,« je povedal odločni oče zdaj osemletnega Sama. Pred šestimi leti je namreč zbolel za prehladom, ki pa je prerasel v bakterijski toksični sindrom, zaradi česar so mu morali nazadnje amputirati vse štiri okončine, bakterije (strep A) pa so mu uničile – dobesedeno požrle – tudi obraz, zlasti predel okoli ust.

Od takrat nenehno kljubuje svojemu telesnemu stanju in premika meje: po treh letih okrevanja, operacij, treningov, iskanja najbolj optimalnih protez, se je vrnil v službo, nato pa se lotil tudi športnih podvigov, med drugimi je devet dni veslal v kajaku okoli grenlandske obale. Ljudje so za njegovo okrevanje zbirali tudi donacije: glasbena skupina Coldplay, denimo, je temu namenila deset tisoč funtov.



Zdaj je odkljukal še vzpon na Ras Dashen, a priznal, da je bilo »vse skupaj tokrat res veliko težje, kot smo si predstavljali. V glavah smo imeli Etiopijo, kjer naj bi bilo sončno, lepo in suho, vendar pa je bilo skorajda obratno: vlažno, hladno, neprijetno večino časa.« Kjer se je dalo, je Alex potoval v posebnem lahkem vozilcu, ki ga poganja s svojimi rokami, s čimer ustvarja električni tok, zmore pa tudi v 30-stopinjski klanec. Oblikovali in izdelali so ga študenti Univerze Southampton.

Vendarle pa je moral nekaj sto metrov do vrha tudi preplezati. »Brez pomoči seveda ne bi šlo, pomagali so mi štirje soplezalci, ki so me morali čez nekatere najbolj težke predele tudi nositi, sicer pa sem se plazil in plezal, kolikor se je dalo, zadnjih 20 metrov povsem sam.« Kakor je povedal, tam še niso videli Angleža brez rok in nog. »Prizadetost je v Etiopiji še vedno tabu, prekletstvo, vendar pa so zlasti tamkajšnji otroci spoznali, da ne gre za prekletstvo, saj lahko kljub temu dosežeš izjemne stvari. Tudi samemu sebi dokazujem, da grem lahko grem naprej in lahko živim izpolnjujoče življenje v drugačnem telesu.«

O Lewisu, njegovem boju in družini – žena mu ves čas stoji ob strani – so leta 2016 posneli tudi ganljiv dokumentarni film, že vmes pa tudi nekaj videoprispevkov od začetka bolezni do posameznih faz izboljšanja po operacijah oz. rehabilitaciji.