V Argentini obstaja več slovenskih skupnosti. Ena manjših je v pokrajini Tucumán na severozahodu države, kjer se je v sedemdesetih letih 20. stoletja naselila skupina slovenskih družin, med njimi tudi zakonca Žakelj - Debel­jak. Stik s slovenskimi koreninami ohranjata še danes, prenesla sta ga na svojih deset otrok in 28 vnukov. Najstarejša med njimi – Ana Porcelo Žakelj – s sestro zdaj živi v Sloveniji, izobražuje se v in o slovenščini.

Pokrajina Tucumán, bogato kmetijsko območje, leži okrog 1200 kilometrov od argentinske prestolnice. Člani tamkajšnje slovenske skupnosti se redno srečujejo, obiskujejo slovensko šolo in v vsakdanjem življenju bolj ali manj uporabljajo slovenščino. Skupnost šteje le od 20 do 30 ljudi, vendar so med seboj tesno povezani. Ana P. Žakelj je takoj na začetku najinega pogovora omenila, da je z vsako novo generacijo težje ohraniti slovenski jezik, a dokler so tam družine slovenskega rodu, ostaja upanje, da se bo ohranil tudi stik s koreninami.

Zelo pomemben je tako trud pri prenašanju znanja, za kar so v družini Žakelj skrbeli stari starši. »Oni imajo občutek, da je jezik res pomemben del slovenske identitete. Z jezikom namreč pride vse drugo; kultura, tradicija. V hiši mojih starih staršev so povsod na dosegu roke predmeti, povezani s Slovenijo; knjige, zemljevidi. Dedek in babica sta še danes ponosna na svoje korenine, in ker vidita, da se je to preneslo tudi na njune potomce, o sebi ne razmiš­ljata kot o 'zgolj' Argentincih,« pripoveduje Ana v lepi slovenščini, v kateri poslušalec sicer zasluti njene španske korenine.

Vsakdan oboževalke pisatelja J. R. R. Tolkiena – bere ga v španskem, nemškem in angleškem jeziku, v slovenščini še ne – je bil v domači Argentini prepreden tako z njenim maternim jezikom kot s »tistim drugim«, ki pa ji ni tuj. Vsak petek se v hiši starih staršev za uro ali uro in pol v tako imenovani »slovenski šoli« zbere družina. Otroci se glede na raven znanja oziroma starost razdelijo v skupine. Leta 2019 je malčke začela poučevati Ana – in se zraven, kot je večkrat poudarila, učila tudi sama. Pri študiju jezikoslovja ji je ta izkuš­nja prišla zelo prav.

Zanimalo me je, kako so njeno tesno povezavo s slovensko identiteto sprejeli sosedi, sošolci in prijatel­ji. Pojasnila je, da je pred časom v Argentini naredila raziskavo med osebami, ki so se poročile s Slovenci oziroma njihovimi potomci: »Imeli so zelo različna jezikovna stališča. Nekatere jezik in njegova povezava s slovensko kulturo zelo zanimata, želijo se ga naučiti. Nekateri ga tudi že uporabljajo. Potem so takšni, ki jih to sploh ne zanima. Ne moti jih, a tudi zanimanja za učenje slovenščine ne kažejo. Nekatere pa moti raba 'tujega' jezika v njihovi navzočnosti.«

Slovenska šola govora, ne pa tudi pravil

V otroštvu in mladosti je bila razdvojena pri vprašanju svoje identitete. Ljudje pač radi predalčkamo. Je Argentinka? Slovenka? Kaj je bila nekoč in kaj je danes, ko živi v Sloveniji? »Kadar mi kdo postavi to vprašanje, odgovorim, da sem Argentinka s slovenskim poreklom. Življenje sem si zgradila resda v Argentini, kljub temu pa bila vseskozi v stiku s slovenskim jezikom, ga poslušala, uporabljala.«

Morda je brez njenih korenin sploh ne bi zaneslo v jezikoslovje – študirala je umetnost na Univerzi v Tucumánu, pozneje pa se je posvetila še španskemu jezikoslovju. »Kot najstnica sem začela več brati. Ko sem se na neki točki začela učiti latinščino, pa je nisem razumela, še posebno ne sklonov, sem o tem nekoč govorila s staro mamo. Rekla mi je: 'Pa saj obvladaš en jezik, ki ima sklone.' V naši slovenski šoli smo se učili le govora, ne pa tudi pravil slovenskega jezika, zato mi je to znanje manjkalo. Premamilo me je učen­je nemščine in angleščine, začela sem obiskovati predavanja iz jezikoslovja in vse to je potem vodilo v poglobljeno učenje slovenščine,« pripoveduje Ana P. Žakelj.

Slovenski jezik je zanjo težak, če ga primerja s svojim maternim. Ne toliko zaradi dvojine, pač pa prav zaradi – sklonov. Ko je po nekajmesečnem študiju v Nemčiji prišla v Slovenijo, je bila pahnjena v okolje, v katerem je sicer razumela govor, a študijsko učenje slovenščine je povsem druga raven.

O vrnitvi v Argentino na plantažo limonovcev in avokadovcev, ki jo ima v Tucumánu v lasti njena družina, (še) ne razmišlja, predvsem zaradi razmer, ki tam niso prijazne do mladih. Eden od argentinskih medijev je julija lani poročal, da približno 47 odstotkov Argentincev meni, da bo njihov družinski član ali znanec kmalu odšel v tujino. Uradni vladni podatki za junij 2021 navajajo, da je državo zapustilo vsega 200 mladih, in tako težavo umetno zmanjšujejo, v resnici je odliv mladih možganov mnogo večji. Lani je po podatkih španske agencije za priseljevanje k njim prišlo 32.933 Argentink in Argentincev, največ po letu 2008.

»Mladih, ki želijo oditi drugam, je vsako leto več. Ni problem le pomanjkanje delovnih mest, pač pa gospodarstvo ni stabilno. Močna je tudi politična delitev, vladnih načrtov na dolgi rok ni. V Sloveniji večkrat slišim, kako se kdo pritožuje zaradi inflacije, a v Argentini z njo živimo, odkar pomnim. Moja mama je imela po dve ali celo tri službe, da smo lahko normalno živeli. Ne luksuzno. Normalno,« pojasnjuje Ana P. Žakelj.

Kako torej kot mlada Argentinka gleda na razmere pri nas? Težav, ker bi ji kdo oponesel tujstvo, ni imela nikoli. Prvo, kar je izpostavila, je, kako varno se počuti v Sloveniji. »Tu lahko s sestro sami hodiva po cesti brez strahu, da bi naju kdo napadel, okradel. Morda bi kdo to jemal kot zanemarljivo, za vas je nekaj samoumevnega, v Argentini pa ni tako. Vsakič, ko gre človek tam od doma, je nervozen, ker ne ve, kaj se mu bo zgodilo.«

Domotožja po državi, v kateri se je rodila, nima. Pogreša seveda družino in prijatelje, ne pa okolja, ki ji ne more ponuditi vsega, kar bi si želela – čeprav je bil vsakdan lažji. Živela je v coni udobja, zdaj se tu nenehno prilagaja. Največji izziv v Sloveniji ji predstavlja ubadanje z birokracijo, a ne tako velikega, da bi šla drugam brez ponudbe za dobro službo. Tu se vsak dan nauči kaj novega – med najinim pogovorom na primer besedi izum in izziv. A kamor koli zunaj špansko govorečega okolja bi šla, bi bilo podobno.