Malkovichev nov podvig – spust v Pekel

Igralec, režiser, producent in celo modni oblikovalec John ­Malkovich se je lotil novega ustvarjalnega podviga: na oder milanskega gledališča Arcimboldi bo decembra ob 700. obletnici smrti velikega pesnika Danteja Alighierija postavil posebno predstavo John Malkovich's Inferno (Pekel Johna Malkovicha).

V njej se bo Malkovich po motivih Dantejeve Božanske komedije spustil v kroge Pekla, da bi tam ponovno srečal zgodovinske osebnosti in predstavil, kako so njihove usode in odločitve ključne za čas, ki ga živimo zdaj. Igralca bo na odru spremljal flavtist Massimo Mercelli, glasbo je ustvaril Gabriel Prokofjev, vnuk slovitega skladatelja Sergeja Prokofjeva.

Malkovich se je že prej lotil projektov, v katerih je združil recital, literaturo in klasično glasbo, ki je ena od njegovih velikih ljubezni. Navsezadnje smo leta 2017 v okviru Ljubljana Festivala lahko doživeli poseben recital z njegovim značilnim raskavim glasom iz romana Ernesta Sabata Junaki in grobovi skupaj s Šnitkejevim Koncertom za klavir in godala.

Rodil se je leta 1953 v Christopherju v Illinoisu, očetu naravovarstveniku s hrvaškimi koreninami in materi novinarki, ki sta ga, kot je povedal v intervjuju za Sobotno prilogo, vzgojila v radovednega človeka, v nekoga, ki še danes verjame, da lahko stori večino stvari, če se jim le resnično posveti. »Vse življenje me pravzaprav radovednost žene naprej, vedno naprej.«

Tudi zato se je lotil različnih stvari, od aranžiranja rož do šivanja, krojenja, nastopanja s komornimi orkestri, režiranja gledaliških predstav ali  hibridnih projektov … in seveda ustvaril številne nepozabne filmske vloge: bil je Vikont Valmont v Nevarnih razmerjih, igral sebe v komediji Biti John Malkovich, nastopil je v Mary Reilly, nekakšni različici Dr. Jekylla in gospoda Hyda; bil je eden od mušketirjev v Možu z železno masko, atentator v političnem trilerju Na ognjeni črti ..., lani pa je nastopil v naslovni vlogi serije na HBO Novi papež.



Zanimivo, da je bil Malkovich leta 1989, ko je prišel ven Frearsov film Nevarna razmerja, podvžen številnim kritikam, da ni dovolj znan in ne dovolj »zapeljiv za zapeljivca«, kakršen naj bi bil Valmont, za vlogo ni bil nominiran za nobeno vidnejšo filmsko nagrado, tudi Stephen Frears ne, čeprav sta oba ustvarila mojstrovino. A s kritiki se ni nikoli obremenjeval, je rekel takrat v intervjuju.

Tudi zato ne, ker je pred leti  ustvaril predstavo, ki jo je naredil s skupino mladih klasičnih glasbenikov z naslovom Glasbeni kritik, v kateri so zbrali vse najbolj zlobne kritike velikanov klasične glasbe, od Beethovna, Debussyja, Brahmsa, Chopina, Ravela.

»Sam sem stopil v čevlje različnih kritikov, a ko glasbeniki odigrajo skladbo, ki so jo kritizirali, ostrmiš. To te nauči, da so kritiki večino velikih stvari v času njihovega nastanka zelo slabo sprejeli,« je dejal z nasmeškom. »In mislim, da je to običajno za večino velikih umetnikov. To pa sicer ni glavni razlog, zakaj nikoli ne berem kritik mojih predstav, filmov.«