Kot otrok sem si želela obirati kivije na Novi Zelandiji

V svoji magistrski nalogi na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, smer robotika, se je Nina Pernuš ukvarjala z merjenjem in analizo parametrov sil z nosljivimi senzorji za opazovanje stabilnosti pri izvajanju pokončnega gibanja (hoje na mestu) človeških in robotskih mehanizmov. Cilj je bil razviti enostaven in prenosljiv merilni sistem za uporabo pri vsakodnevnih aktivnostih, zunaj okvira laboratorija. Preden bi se po koncu študija zaposlila, sta se s fantom za nekaj mesecev odpravila raziskovat Novo Zelandijo.

FOTO: Gašper Weber

»Novo Zelandijo sva izbrala, ker se je partnerjeva sestra poročila z Novozelandcem, sama pa sem že kot otrok želela obirati kivije na tem daljnem otoku. Ko sva dobila odobren vizum za delovne počitnice, se je partner odpravil na pot, jaz pa sem dokončala magistrsko nalogo. Ko sem se mu po dveh mesecih pridružila, me je presenetil, ker je kupil avto in ga predelal, da sva lahko v njem tudi spala in tako prepotovala celotni Južni otok. Nepozabno je bilo,« pripoveduje sogovornica. Ko sta se vrnila v Slovenijo in si poiskala prve službe, nista mogla pozabiti na to potovanje.

»Odločila sva se, da 'spakirava' in preizkusiva življenje na drugem koncu sveta ter si, ko bova tam, poiščeva zaposlitvi.« Oktobra 2019 sta se preselila. Partner, tudi inženir, je takoj dobil službo, ona pa je želela delati na področju biomehanike. »Na spletu sem našla kontakt profesorice na lokalni univerzi, ki se je ukvarjala z biomehaniko in robotiko, in ji pisala, ali bi se lahko srečali, da bi mi predstavila, kakšne so možnosti za delo na tem področju v Christchurchu.

Nina Pernuš in Gašper Weber. FOTO: Gašper Weber

Odpisala mi je in res sva se dobili na sestanku. Bila je tako navdušena nad tem, kar sem počela na fakulteti, da me je povabila v svojo raziskovalno skupino. Nadaljevanje študija sicer ni bil moj cilj, a me je pestrost projektov, ki jih je vodila, prepričala.« Projekti njene mentorice dr. Debbie Munro so vključevali: razvoj brezžičnih senzorskih sistemov za merjenje napredka spinalne fuzije, biomehansko analizo hoje pri bolnikih po možganski kapi ter razvoj ortopedskih vsadkov.

Kako se gibljejo plezalci

Nina Pernuš trenutno raziskuje gibanje plezalcev na plezalni steni in želi razviti cenovno ugodnejše senzorske sisteme, ki bodo nameščeni na plezalne oprimke in pomagali plezalcem ter njihovim trenerjem pridobiti kvantitativne informacije o tem, kaj lahko še izboljšajo; senzorji med drugim zaznajo porazdelitev sile med različnimi deli telesa, s podatki pa lahko preprečimo tudi morebitne poškodbe. Takšni senzorji, kot pravi, so zdaj že v uporabi, vendar zgolj v namene biomehanske analize v laboratorijih. »Eden lahko stane tudi okoli 2000 evrov, kar pomeni, da za implementacijo na celotni plezalni steni potrebuješ celo premoženje. Moj cilj je razviti cenejši in diskreten sistem, kar dosežemo z uporovnimi lističi za merjenje sil, prilepljenimi na vijak, s katerim pritrdiš plezalni oprimek na steno, kar pomeni, da lahko merilne sisteme prestavljaš glede na smer, ki jo želiš analizirati. Smo pa še daleč od cilja,« pravi.

Zdaj ima pred seboj še zadnje leto doktorskega študija. Zanj ni bilo treba plačati, kajti upravičena je do štipendije, ki je na Novi Zelandiji namenjena tako za plačilo študija kot tudi za življenjske stroške. »Je bil pa problem prvo leto, ker sem zamudila rok za prijavo, zato sva takrat živela le s fantovo plačo. Na fakulteti sem našla nekaj priložnostnega dela, tutorstvo, izvajanje vaj in pomoč v oddelku marketinga, univerza pa mi je zagotovila štipendijo, ki opraviči plačilo šolnine,« razlaga sogovornica.

 FOTO: Gašper Weber

Novozelandska študijska izkušnja je bila odločilna tudi za to, da je spremenila pogled na plačljivost študija. »Vedno sem mislila, kako dobro je, da imamo v Sloveniji brezplačen študij. Zdaj vidim, da to sploh ni res. Kajti tukaj se veliko bolj zavzeto in motivirano študira. Nihče ne opravlja izpitov večkrat – te možnosti sploh ni –, pri nas pa lahko študentje tudi po trikrat hodijo na en izpit, s čimer sistem meče denar skozi okno. Na Novi Zelandiji vsi dobijo študentsko posojilo – en letnik za domačine stane 10.000 evrov, za tujce pa 30.000 –, ki ga po tem, ko se zaposlijo in če je njihova plača nad določenim zneskom, vračajo. Če imajo nižjo plačo, jim ga ni treba vračati. Prav tako je za študente iz družin, kjer imajo nižje dohodke, študij brezplačen. Štipendija oziroma posojilo pa ne zadošča le za kritje šolnine, ampak tudi za najemnino in hrano, kar pomeni, da študentom ni treba delati. Vsaj na inženirskem področju je tako. Ko se zaposliš, imaš kot inženir 65.000 dolarjev letne plače. V dveh letih običajno zaslužiš že 70.000 dolarjev na leto, v petih pa 100.000 dolarjev, zato tisti znesek šolnine res ne predstavlja velike obremenitve,« razloži.

Morje, hribi
in malo nevarnih živali

In kaj ji je na Novi Zelandiji, ki marsikoga spominja na Slovenijo, najbolj všeč? »Vedno praviva, da je Slovenija v resnici Nova Zelandija v malem. Dejansko je vse enako, imaš morje in hribe, samo morje je bolj valovito in zato primerno za surfanje, kar oba rada počneva. Veliko hodiva tudi v hribe in plezava, zato je Christchurch za najin življenjski slog idealen. Tukaj so zelo znani po tako imenovanih velikih pohodih, nekajdnevnem pohodništvu, kjer spiš v kočah. Gore na Južnem otoku, imenovane tudi Južne Alpe, so visoke vse do 3700 metrov, tu je tudi najvišji vrh v državi, Mount Cook (3764 metrov).«

FOTO: Gašper Weber

Ljudje so zelo odprti in iskreno prijazni. V nasprotju s prepričanjem pa na Novi Zelandiji ni nobenih nevarnih živali. »Tudi če greš v deževni pragozd ali stopiš v postano mlakužo, si lahko brez skrbi. Še najbolj nevarni so ugrizi treh vrst pajkov, zaradi katerih lahko stakneš okužbo, vendar so tudi ti izredno redki.«

Razen ptičev so vse živali na otok prinesli priseljenci. »Jeleni in srne veljajo za škodljive, ker prekomerno obgrizejo gozdno rastlinstvo, naravnih plenilcev pa nimajo. Tudi psi v naravi marsikje niso dobrodošli, ker so nevarni ogroženim vrstam ptičev, ki jih Novozelandci zelo cenijo in ščitijo. Če imaš psa na Novi Zelandiji, ga velikokrat ne smeš imeti s seboj v parkih in na zaščitenih naravnih območjih. Sama bi ga že imela, vendar se na podlagi izkušenj prijateljev zavedava, da bi bilo z njim oteženo odkrivanje novih kotičkov Nove Zelandije.«

Na Novi Zelandiji nameravata ostati vsaj še dve leti. Letos julija sta dobila začasno prebivališče, čez dve leti, če ne bosta zapustila države, pa bosta upravičena do stalnega. To pomeni, da se do konca življenja lahko kadar koli vrneta na Novo Zelandijo. »Mislim, da je glede na stanje v svetu to zelo dober rezervni načrt,« pravi sogovornica, ki pa si za zdaj ne predstavlja imeti družinskega življenja nikjer drugje kot v Sloveniji.

Dežela dolgega belega oblaka, kot se prevaja maorsko ime Aotearoa za Novo Zelandijo, je namreč predaleč, pravi sogovornica. »Pot traja vsaj dva dni skozi razmik vsaj treh poletov, zaradi časovne razlike pa traja še vsaj štirinajst dni, da po njej prideš k sebi. Obisk družine in prijateljev je zares otežen. Misliva pa, da bova morda živela še kje drugje, preden se vrneva v Slovenijo.«

Razlika, ki jo še opaža v primerjavi z domovino, je, da se ljudje ne pogovarjajo o vsakodnevni politiki toliko kot doma in v glavnem zaupajo vladi. »Trenutna premierka se je tudi v času epidemije, ko se je država popolnoma zaprla, dokazala kot vredna zaupanja. Nihče ni smel v državo in iz nje. In zelo dobro smo jo odnesli, bili smo odprti, samo dvakrat za krajši čas smo imeli popolno zaprtje države.«