Kot kamen, ki ob padcu v vodo sproži valove

»Celo noč sem ped za pedjo gledal lepo Monico Bellucci, ki leži pred mano.« S tako barvitim opisom svojega pogleda na arhitekturo preseneti Dunajčan iz Trsta, Evropejec, da malo takšnih.

Med arhitektom Borisom Podrecco in prostorom nastane nekakšna psihofizična vez. Nekoč je bil na kongresu v Arezzu, ki se ponaša s padajočim trgom po diagonali, imenuje se Piazza Grande. Iz svojega stanovanja je imel pogled nanj. »Prebedel sem vso noč, prav nič utrujen sem si ga ogledoval. Najprej vse detajle cerkve Santa Maria Della Pieve, ki ima en dekolte v tisti apsidi, potem arkade s stebri, in potem se prikloni na eno stran, kjer jo podpira fontana. Ob sedmih zjutraj je vzšlo sonce, nič nisem spal, nič utrujen, tako svež, kot bi bil naspan. Ne vem, kako naj drugače opišem, ker je bilo to zame zelo intimno doživetje. Imam neke čudne senzorje za javne površine. Ta poševna 'pijaca' ima v sebi votlo, polno, visoko ..., vse adute, ki so možni v arhitekturi. Ampak je vse tako zelo milo, nič kričeče, zelo elegantno, tista najlepša zgodnja toskanska renesansa.«



Opis enega od trgov zelo značilno pripoveduje o dunajskem arhitektu samem, za katerega je Matej Fišer zapisal, da ima v svojem nastopu nogometni, spektakularni pristop. In to gledalci od njega tudi pričakujejo: »Ulica je njegov dom, in ko pride na novo lokacijo, je on tam bolj doma kot kdorkoli drug. Bolj kot njegovi naročniki ali lastniki lokacije. V prostoru se takoj znajde, vidi več kot tisti, ki tam bivajo dolga leta.«


 

Najlepša kulisa

Zato ni zanemarljivo, ko arhitekt takega slovesa za Piran reče: »Tartinijev trg je najlepša kulisa, ki jo ima Slovenija. Z morske strani pred nami na majhnem koščku obale razgrne pestro zgodovino Istre. Kot bi se zgodovina predstavila v eni sami točki mesta.«



»Tartinijev trg je bil moj prvi trg,« pravi Podrecca. »Pri srcu mi je, ker je del čudne srednje Evrope, ki jo sovražiš in ljubiš, ki ti je mama in mačeha hkrati. Projektiranja pa smo se pred 35 leti lotili na tak način, kot so to počeli pred petsto leti v renesansi. V ekipi so bili tedaj mlada arhitekta Matej in Vesna Vozlič, Piere Valle in Elen Carlini iz Trsta, še dva Avstrijca iz mojega ateljeja. Merili smo, iskali nenavadne perspektive, osi, ki so se ujemale ali tudi ne, upoštevali smo zgodovino trga, njegovo naključno nastajanje, njegovo preobsežnost glede na višino sten, ki ga obdajajo, zgodovinsko heterogenost stavb. Zasnovana elipsa je osnova, ki bi želela biti bazilika (dolg pravokotnik) ali panteon (okrogla) in se ne more odločiti. Je nekakšna navtična forma, ki ima v sebi prilagodljivost in nekaj sofisticiranega. Elipso smo pri projektiranju vrteli in dolgo premišljali, v kateri točki naj jo ustavimo. Zdaj vidimo, da je senzualna podoba čakala na ta trg. Voda teče v kanaleti okoli elipse, hkrati odteka s sredine na vse strani proti robu. Ko posije sonce, se lahko usedeš na klop. Na koncu je to ambient, ki je tipičen za kraj. To je obleka, ukrojena po meri. Na Kitajskem smo prejeli nagrado za projekt. V Düsseldorfu je skupina vplivnih kulturnikov od župana zahtevala, da bi v njihovem mestu naredili kar kopijo piranskega trga. Eden od njih je preživel mesec dni v Piranu, zato, da ga je natančno premeril, jaz pa sem jih kasneje prepričal, da je lahko njihov trg morda podoben, vendar prilagojen njihovemu okolju.«



Mediteranec z Dunaja pravi, da je imel Piran srečo pri zasnovi tega projekta, ker ga je podprl tedanji »župan« Anton Mikeln, ki je bil dolga leta tudi direktor medobčinskega zavoda za varstvo kulturne dediščine in je razumel poseg. Prav tako je imel veliko podporo pri konservatorki in poznavalki arhitekture Sonji Ani Hoyer. Je pa tudi v Piranu trajalo 23 let, preden ga je leta 2008 dokončno uresničil župan Tomaž Gantar.



Specialist za takšne ambiente ima izdelanih 31 projektov v osmih državah, od tega je uresničenih 25 trgov. Sredi devetdesetih je izdelal projekt za Slomškov trg v Mariboru, katerega uresničitev so tedaj preprečili, zdaj pa so se odločili, da ga bodo vendarle izvedli. Toda naredili so tudi Univerzitetni trg v Salzburgu, Glavni trg v Celovcu, Trg Vittorio Veneto v Trstu, Teodorikov park v Raveni, mestno središče v Veroni (Via Mazzini, ki se začne pri Areni), Strossmayerjev trg v Splitu in vrsto drugih. Kmalu pride na vrsto urbana zasnova Bolzana. V Ljubljani gradijo Severna vrata (A-Tower) in stanovanjski objekt Šumi, ki spet sproža razprave.
 

»Jaz sem tudi Pirančan«

Glede na današnje stanje duha v Piranu je gotovo, da Tartinijevega trga še dolgo (ali pa sploh) ne bi mogli uresničiti. Pojavili so se zapisi županovih nasprotnikov, ki brez prepričljivih argumentov in referenc očitajo arhitektu, da je ravnal kot tujec in ni spoštoval tradicije mesta.



»To se pogosto dogaja, največkrat v Italiji. Dokler je na oblasti župan, ki naroči neki projekt, je z njim vse odlično. Potem pride, na primer, Salvinijev župan, in vse, kar je naredil njegov predhodnik, je zanič. V Italiji se z zamenjavo oblasti vse spremeni. Tega v Avstriji, Nemčiji ali Franciji nisem doživel ali slišal. V Sloveniji pa je pogosto malce podobno Italiji. Za nameček še bolj deluje zavist, če komu vendarle kaj uspe. V Italiji so najhujši tisti iz Salvinijeve Lege, ki nimajo prav nobenega senzorja za kakovost in so preprosto – primitivno nastrojeni.«

Boris Podrecca je naziv častnega občana Pirana po pomenu zanj izenačil z zlatim redom za zasluge, ki ga je junija prejel od predsednika Boruta Pahorja. Pred tem mu je pripadlo podobno odlikovanje italijanske države. Mojster oblikovanja mestnih trgov je prejel že nagrado Jožeta Plečnika, nagrado Chevalier des Arts et des Lettres iz rok francoskega predsednika Françoisa Mitteranda, nagrado Trsta, Milana, častno odlikovanje Dunaja, častno članstvo v zvezi nemških arhitektov, pa slovenski, hrvaški in srbski akademiji znanosti in umetnosti ...



Samo nasmehne se, ko ga provokativno zbodemo, ali se res počuti prišleka v Istri. »Naši predniki izvirajo iz Ogleja, moj oče je iz Buzeta, moj stari oče je bil finančnik v Trstu. Ko so mu fašisti dali piti ricinusovo olje, se je družina preselila v Ljubljano, oče je bil potem ataše pri kralju Aleksandru v Beogradu (zato sem rojen tam), kasneje je bil upravitelj mesta Trst v času angloameriške zasedbe mesta. Kot fantič sem igral nogomet na Vii Romagna, poznal sem vsak balkon, portal, kamor je priletela žoga, in natančno vedel, kako se bo odbila. Moj učitelj na realki je bil Alojz Rebula, moj drugi oče, ki je zaslužen, da sem šel v arhitekturo, je bil konstruktivist Avgust Černigoj, bil je blizu arhitekturi. On je tisti, ki me je 'okusil', tisti, ki me je rafiniral, pa je bil Zoran Mušič. V Benetkah sva stanovala v isti ulici na Zatterah. On je potreboval mladega zaupnika, da mu izpove zelo intimne stvari iz svojega življenja ...«

Podrecca je ves čas upal, da bo prenovljen trg kakor kamen, ki ob padcu v vodo sproži valove. Nekakšen impulz za preobrat v prenovi mesta. Se je ta preobrat v Piranu zgodil? »Premalo. Ljudje kupujejo nepremičnine, jih prenavljajo, nekaj lokalov je lepše urejenih, začeli so prodajati bolj prefinjene stvari. Problem je vzdrževanje ne samo starega, ampak tudi že prenovljenega. Jaz sem tudi Pirančan, v mesto prihajam trikrat ali štirikrat na leto. Vem, kaj je morje, in poznam te kraje. Včasih ljudje ne vedo prav dobro, kaj imajo – enega najlepših trgov v Evropi.«



Raje kot o projektih v Sloveniji govori o svojih zadnjih uspehih. Med njimi je vsekakor Bank Austria Campus na Dunaju. To je celo naselje s 380.000 kvadratnimi metri površin, projekt, vreden pol milijarde evrov, ki ga gradijo že štiri leta, nedaleč od njegovega stolpa Millennium. Še bolj izstopajoča je končna postaja podzemne železnice San Pasquale v Neaplju. »To je naš najbolj nor projekt. Zgradili so sto metrov dolgo in 35 metrov visoko 'škatlo' pod vodo, s stenami, debelimi tri metre in pol. Zasnovali so telematično mrežo, na kateri bodo predvajali vse zanimivosti in posebnosti iz Neaplja. Tiri podzemne železnice zapeljejo v ta futuristični objekt v zalivu, ker drugje niso imeli prostora. Odprli ga bodo prihodnje leto.«

»Zveni morda malce bahavo, ampak o sebi po vseh teh letih nimam vtisa, da sem delal ali garal. Tudi zabaval se nisem in doživel sem tudi razočaranja. Ampak bil sem srečen, ker sem ustvarjal. Zdaj projektiram nebotičnike, Zeleni kanjon, za Zagreb. Hrvaška nima samo morja, ima tudi izjemne kanjone. Vedno najdeš kaj novega, kar te zbudi in fascinira, in zato ne moreš zaspati, ker te nosi s sabo,« ne ustavi bogatega dogajanja mož pri rosnih osemdesetih, ki se samo včasih vpraša, ali ne bi bilo lažje, če bi ostal pri nogometu.