Kolumna Mateja Fišerja: Boris Podrecca – med Habermasom in Messijem

Ta teden je zadel osemdeseti gol. Boris Podrecca velja za enega najpomembnejših arhitektov Evrope. Nekateri pravijo, da je eden redkih Evropejcev. Rojen je v Beogradu, odraščal je v Trstu, predaval je v Zagrebu, Stuttgartu in drugje. Ampak ne zgolj to, Boris Podrecca je vez med časi, ki so spreminjali Evropo do sedaj, in prihodnostjo, ki sledi. Ni veliko arhitektov, ki poleg tega da delajo, tudi mislijo, če se nekoliko grobo izrazimo. Njegov članek, v katerem trdi, da je edina barva rdeča, je odprl marsikatero polemiko v intelektualnih krogih Evrope.


Na njem so si brusili zobe največji od slovitega Potzamparca naprej. Večplastnost njegovega življenja se odraža v večplastnosti njegovega mišljenja in seveda dela. Dunajska zavarovalnica Wiener Städtische je v svojem slovitem razstavnem paviljonu Ringturm ob njegovi osemdesetletnici pripravila pregledno razstavo, izbor najznačilnejših del, ki so na neki način zaznamovala ta večplastni jezik. Ko množica ljudi čaka pred vrati, da vstopijo na odprtje, si misliš, da si prišel na nogometno tekmo. Na derbi največjih mestnih rivalov. Vendar je bila razstava arhitekture Borisa Podrecce.

Prav ta nogometni pristop, spektakel, ki ga obiskovalci, gledalci pričakujejo, je njegov jezik. Ko govori, da mu je igranje nogometa na ulicah Trsta vcepilo občutek za odboj žoge od znamenitih fasad in stebrov, občutek za mestno, se sprašujemo, kaj imata nogomet in arhitektura skupnega. Skupen je vsekakor spektakel, ki ga prinaša njegova arhitektura. Kot vsak pravi nogometaš ima svoje navijače in tiste, ki so na drugi strani, ki navijajo za drug klub, vendar Podrecca gledalca ne pušča ravnodušnega. Ko pride v mesto, vsi vedo, da je prišel, in tudi ko odide, vsi vedo, da je bil v njem Podrecca. Pušča sledi, ki ostajajo. Je uličar, Le Gavroche iz Nesrečnikov Victorja Hugoja, ulični otrok potepač brez svoje fiksne preteklosti, ampak je povsod, kjer se pojavi, doma.

Ulica je njegov dom, in ko pride na novo lokacijo, je on tam bolj doma kot kdor koli drug. Bolj kot njegovi naročniki ali lastniki lokacije. V prostoru se takoj znajde, vidi več kot tisti, ki tam bivajo dolga leta. Habermasovska javnost je njegov material za gnetenje. Tukaj se odraža njegovo kiparsko ozadje, ko iz dokaj nepomembnega materiala ustvarja novo. Javnost skozi čas in vsi njegovi učitelji od Černigoja, za katerega pravi, da je njegov drugi oče, Wotrube, pri katerem je začel kot kipar, do Rainerja, pri katerem je postal arhitekt, se odražajo v njegovem delu in mišljenju. Ni naključje, da je bil Rainer prakatikant pri Pičmanu, ki je zmagal na slovitem natečaju Sušak. Šlo je za natečaj, na katerega so vabili najboljše arhitekte srednje Evrope, zmagal je Pičman.

Ker je kazalo, da ga oblasti ne bodo izvedle, je naredil samomor. Tako daleč se gre pri teh stvareh, ko se dela arhitektura, kjer se misli resno, kjer se daje v projekt tudi svoje življenje. In prav ta resnost v pristopu je tista, ki zagotavlja, da rešitve niso nekaj čez prst, ampak premišljene intervencije, ki bodo zaznamovale način življenja ljudi naslednjih generacij. To ukvarjanje z javnim in hkrati otroška igrivost odražata večino trgov v Evropi, ki jih je rešil, očistil in predelal Podrecca. Trg kot na eni strani prastara oblikovna forma, na drugi reprezent življenja, tudi politične moči, a hkrati prostor, kjer lahko otrok ugotovi, kam se bo odbila žoga, so velika tema njegovega opusa.

Tartini v Piranu je vsekakor eden zgodnejših, a vrhunskih primerov, kako trg zaživi v novi preobleki. Njegove obleke in preobleke imajo za seboj vedno neki zakaj. Niso zgolj grafično oblikovanje in všečna embalaža za bombonjero, ampak so prekleto premišljene. Prav zaradi tega je njegovo arhitekturo včasih težko razumeti, saj se na enem mestu srečata tako Semperjev vozel kot najnovejši polimeri, venecijanski šarm grasella kot surovost kraškega kamna. Zato govori svoj jezik, jezik, za katerega pravi, da arhitektura ni umetnost, ampak inteligentni kompromis, ki združuje deda, njega in vnuka. In vsi ti trije se morajo v tem prostoru videti in vsem trem je ta prostor namenjen.

V njegovem delu ni nikoli jaz in sedaj, kar je doktrina mnogo današnjih arhitektov. Zaradi tega govori raje kot o arhitekturi o arhikulturi, nečem, kar je nekaj več ali drugače večplastneje kot zgolj grajenje hiš. Ko boste gledali arhitekturo Borisa Podrecce, poizkusite pogledati, najti odmev. Odmev v materialu, odmev v volumnu in odmev v stvareh, ki jih na prvi pogled mogoče prezremo. Odmev v svetlobi, ki pada v prostor, in zraku, ki ga polni. Če pa tako ne bo šlo, vzemite žogo in jo nabijte nekam, pa boste videli, od česa vse se bo odbila. Mogoče bo tako lažje. Podrecca je vsekakor Habermas in Messi v eni osebi.