Juliet Stevenson (64) je v intervjuju za časopis
The Guardian razkrila, kako zelo ji je v najtežjih trenutkih v koronskem letu pomagalo slikanje. Že strogi ukrepi v povezavi z globalno razvpitim virusom, ki so jih sprejele vlade po vsem svetu, so občutljivo umetnico pahnili v boleče samospraševanje, ali je poklic gledališke in filmske igralke sploh življenjsko pomemben za družbo. Resno je razmišljala, da bi se v prihodnje posvetila le še dobrodelnosti.
Zastrašujoča izguba otroka
Nato je sledil popoln šok v najožjem družinskem krogu, ko je novembra lani v 37. letu nenadoma umrl njen najstarejši sin, pastorek
Tomo Brody, nadarjeni ustvarjalec dokumentarcev. V zvezi z njim ne najde žal besed: »Bil je eno najlepših bitij, ki so kadar koli hodila po tem planetu. Ni znal lagati. Neverjetno dobro mu je šlo v ljubezni. Izguba otroka je tako zelo zastrašujoča. V tem letu se je vse vrtelo okrog preživetja, ko vsa država zre v te grozljive statistike v večernih poročilih. Mladi naj bi bili varni pred hudim.«
FOTO: Shutterstock
Podrobnosti o vzroku smrti biološkega sina dolgoletnega partnerja, antropologa, pisatelja in režiserja
Hugha Brodya (78) za zdaj z mediji ni delila. Z življenjskim sopotnikom ima še dva otroka, hčer
Rosalind Hannah Brody (26) in sina
Gabriela Jonathana Brodyja (20). Prav v obdobju karantene je igralka našla nov kanal izražanja celotne palete čustev s čopičem v roki in s platnom pred seboj.
Prek meja lastnega udobja
Predvsem z upodabljanjem narave in z učenjem slikarskih tehnik je najlažje umirila množico glasov v svoji glavi, priznava. Ukvarjanje s to vrsto umetnosti jo je hkrati potisnilo iz cone udobja, poudarja, kar je nujno za to, da napreduješ: »V trenutku, ko se kot igralec počutiš varnega, moraš temu narediti konec oziroma spremeniti smer, saj je to občutje za igralca nevarno.«
Prav zato je v preteklosti sprejemala tudi slabše plačane, manj prestižne vloge, če so ji omogočale prav to, da je šla prek meja lastnega ugodja. V prihodnje si vendarle še želi igrati na odrskih deskah v živo, kar zelo pogreša: »Kadar nimam možnosti, da bi se posvetila igri, čutim vrzel, zelo jasno odsotnost tega.« Praznino ji je v veliki meri zapolnilo prav slikanje, ko se je hkrati naučila na vsakem sprehodu opažati podrobnosti, ki človeku polepšajo dan.
Stevensonova je sicer najbolj znana po nastopu v romantični fantazijski drami iz leta 1990
Truly, Madly, Deeply (Resnično, noro, globoko), za katero so jo nominirali za nagrado BAFTA za najboljšo igralko v glavni vlogi. Ob njej je takrat zaigral leta 2016 preminuli igralec
Alan Rickman, ki je zaslovel z nepozabno upodobitvijo profesorja
Severusa Snapa v franšizi
Harry Potter.
Komentarji