Italijanski zdravnik, ki je vodil skrito partizansko bolnico

»To je resnična zgodba, ki bi lahko postala film,« pravi Sandor Tence, novinar Primorskega dnevnika v Trstu, o pred kratkim odkritem življenju italijanskega zdravnika Amilcara Luigija Scalincija, ki je dan po kapitulaciji Italije prestopil k partizanom in v Kočevskem rogu vodil partizansko bolnišnico Bobovec.

Lani je Franci Palčič z Blok s skupino zanesenjakov v Kočevskem rogu našel lokacijo partizanske bolnišnice Bobovec. Kakšnih 50 metrov stran od podružnične cerkve Imena Jezusovega, ki je zdaj v ruševinah, je njegov oče, ki je bil borec Levstikove brigade, v lesenih barakah skrbel za bolne in ranjene. Večkrat mu je pripovedoval o življenju v skriti bolnišnici sredi gozda, kamor so ga premestili avgusta 1944, po tem, ko je končal zahtevno usposabljanje za bolničarja, ki ga je od 32 udeležencev opravilo le 16.



Postal je del ekipe, ki je v dveh barakah skrbela za 50 bolnikov, za katere je bil pripravljen tudi skrivni bunker v bližnji vrtači. Po tem, kako so bile partizanske bolnice postavljene – v Kočevskem Rogu jih je bilo 24 in so v treh letih v njih v največji konspiraciji sprejeli 10.000 ranjencev in bolnikov -, je verjetno, da je bolnica Bobovec imela še kuhinjo, barako za osebje, stranišče, morda barako za sanitetni material.
 

Kdo je bil dr. Scalinci

Skopi podatki govorijo, da je bolnišnica delovala na treh lokacijah, vodil pa jo je italijanski zdravnik Amilcare Luigi Scalinci. Ko je Sandor Tence, novinar edinega dnevnika slovenske narodne skupnosti v Italiji, lani v Delu prebral zgodbo, je začel raziskovati, kdo je bil dr. Scalinci: »Brskanje po spletu je dalo zelo malo oziroma skorajda nič podatkov«. V Sloveniji se je našlo nekaj informacij, v Italiji pa nič. Kako bi lahko človek, ki ima enega izmed precej razširjenih priimkov v Italiji, kar izginil?


Sandor Tence je zato po objavi članka v Primorskem dnevniku napisal pismo za dnevnik Il Manifesto, časopis, ki izhaja v Rimu, v njem pa je poizvedoval o zdravniku. Za podatke je zaprosil tudi Inštitut za odporniško in antifašistično gibanje v Bariju. »Tam so vedeli za Scalincija, vendar o njem niso imeli nobenih dokumentov. Posredovali pa so podatke z matičnega urada v Tarantu,« je povedal Sandor Tence.

Ti pravijo, da se je Amilcare Scalinci rodil leta 1913 v Tarantu, mestu na jugu Italije oziroma v Apuliji, v sami peti škornja. Diplomiral je na univerzi v Bariju, zdravniško oficirsko vojaško šolo je dokončal v Firencah in postal specialist za tropske bolezni.

V vojski je dosegel čin poročnika. Na inštitutu so še vedeli, da se je po vojni preselil nazaj v Italijo. »Vendar ni bil nikjer aktiven,« je dodal Tence.



Konec letošnjega januarja pa je prejel elektronsko sporočilo zdravnikovega sina Paola Sergia Scalincija, ki živi v Tarantu. Njegov sin Simone je v Il Manifestu naletel na Tencejevo poizvedovanje in prepričal očeta, da je stopil v stik z njim. »Zahvalil se je za pozornost, ki jo namenjamo njegovemu očetu, za katerega je vedel, da je bil partizan v Sloveniji, ni pa vedel, da je tam vodil partizansko bolnico. Ko je oče umrl, je bil še otrok in je o njegovi preteklosti izvedel le iz maminih pripovedovanj,« pravi Sandor Tence.
 

Ljubezen v času vojne

Toda italijanskega zdravnika, ki je vodil partizansko bolnico Bobovec, s Slovenijo ni povezovala samo vojna, ampak tudi ljubezen. Kot je v dokumentih odkril zgodovinar Blaž Štangelj, je bil Amilcare Scalinci prvič poročen s Slovenko, Marijo Kopač, partizansko bolničarko. Marija se je rodila leta 1923 v Slovenj Gradcu, potem pa se je njena družina – oče je bil trgovec – preselila v Novo mesto. Konec julija 1943 se je z Amilcarejem Scalincijem poročila v kapeli moške bolnice usmiljenih bratov v Kandiji v Novem mestu, v tej bolnici pa se je pred kapitulacijo Italije rodila tudi njuna hčerka Adriana.


Večina duhovnikov iz novomeške bolnice je sodelovala z Osvobodilno fronto in so pomagali pri zdravljenju partizanov, oskrbovali pa so jih tudi s sanitetnim materialom. Scalinci, ki je bil zdravnik italijanske 14. pehotne divizije Isonzo, je v bolnico pogosto zahajal in pomagal kirurgu Francu Steinfelserju (1887–1969).

To je bil prvi slovenski kirurg in porodničar v celjski bolnišnici, ki je bil med 1. svetovno vojno vojni kirurg na različnih bojiščih in ki se je leta 1918 boril za severno mejo v četah Rudolfa Maistra. Leta 1941 so ga Nemci zaprli in obsodili na smrt, potem pa le izgnali iz Celja.

Odšel je v Novo mesto, kjer je postal predstojnik kirurškega oddelka bolnišnice v Kandiji, kjer je ponoči operiral ranjene partizane. Scalinci pa mu je pomagal.




Takoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je Amilcare Scalinci odšel v partizane v Cankarjevo brigado, od tam pa v partizansko bolnico Bobovec in Topolovec. Žena in hčerkica sta bili z njim, dokler ju niso evakuirali v Apulijo. »Marijo Kopač Scalinci najdemo na seznamu ranjencev, bolnikov in mater z otroci, ki so bili septembra 1944 z letali iz partizanskega letališča Nadlesk v Loški dolini evakuirani v Bari,« pravi Sandor Tence. Na seznamu je zapisano: Skalinči Marija, mati z otrokom, iz enote Slovenska vojna partizanska bolnica Bobovec, rojena marca 1923 v Slovenj Gradcu.



V Gravini v Apuliji je partizanska zdravnica Božena Grosman organizirala partizanski dom, kamor so namestili evakuirane matere z dojenčki. Med njimi so bile tudi nekatere partizanske matere, ki so rodile v partizanski porodnišnici Spodnji Hrastnik v Kočevskem rogu, kjer se je v letih med 1943 in 1945 rodilo kar 54 otrok, od katerih pa so – čeprav so bile razmere res skrajne – umrli le trije.
 

Miren, tih in občutljiv človek

Po koncu vojne sta se Marija in hčerka Adriana vrnili v Slovenijo in družina Scalinci je živela v Ljubljani. Amilcare Scalinci je po koncu vojne dve ali tri leta delal v vojaški bolnici v Ljubljani, potem pa se je družina dokončno preselila na jug Italije, v Taranto. Kasneje, ko sta se ločila, se je Marija Kopač s hčerko odselila v Furlanijo, Amilcare Scalinci pa je ostal v svojem rojstnem mestu. Kot pravi Scalincijev sin Paolo Sergio, ki je otrok iz drugega zakona, se ne spomni, da bi se njegov oče še kdaj vrnil v Slovenijo.
Amilcare Scalinci je umrl leta 1974, ko mu je bilo 61 let. Utonil je med kopanjem v morju v Tarantu.



»Plaval je vsak dan, ob vsakem vremenu, imel je rad morje in svoj zdravniški poklic,« pripoveduje Tence o zdravniku, ki je bil zadnja leta zaposlen v ladjedelnici v Tarantu. »V njegovo ambulanto so po uradnih urah prihajali tudi drugi pacienti, številni revni, ki niso imeli zdravstvenega zavarovanja. Oče jih je zdravil zastonj,« je povedal njegov sin. Njegovi pacienti so se ga spominjali kot humanista in prijaznega človeka, ki je bil predan zdravniškemu poklicu, še dodaja Sandor Tence: »Podobno je bil Scalinci opisan v edini uradni listini, ki jo hranijo v Sloveniji: da je miren, tih, ambiciozen in občutljiv človek.«