Huda preizkušnja za Južne Korejce: delati nič

Za nekatere narode pregovorno velja, da je lenarjenje del njihovega nacionalnega značaja, drugi očitno potrebujejo tekmovanje, da se ustavijo. V Seulu se je tako pred dnevi več kot sto ljudi zbralo na blazinah za jogo, kjer so poskušali dokazati, da so sposobni delati nič, kar je v visoko kompetitivni družbi, kakršna je v Južni Koreji, velik izziv.

Na tekmovanju z imenom Space-Out so ugotavljali, kdo se je v 90 minutah najbolj sposoben sprostiti, ne da bi medtem zaspal, preveril dogajanje na mobilnem telefonu ali začel govoriti. Pri tem so preverjali srčni utrip udeležencev – tisti, ki je imel najbolj stabilnega, je bil že na dobri poti, da osvoji pokal, a nekaj besede so imeli tudi opazovalci, ki so glasovali za deset najboljših.

Med najuspešnejšimi je bil hitrostni drsalec in dvakratni dobitnik srebrne olimpijske medalje Kvak Jun Gi, čeprav do zdaj omembe vrednih izkušenj v počivanju ni imel. »Petkrat sem se potegoval za nastope na olimpijskih igrah in tako si 30 let med treningi nisem mogel privoščiti pravega počitka,« je povedal 34-letni športnik, ki je tokrat zasedel tretje mesto.

Zmagala je samostojna modratorka, ki sicer opravlja še številna druga dela, Kvon Soa, in odnesla domov pokal v obliki Rodinovega misleca. »Južna Koreja je tako tekmovalna država, da ljudje mislijo, da če ne delajo, da so v zaostanku,« je ugotavljala 35-letna zmagovalka. »Mislim, da morali imeti možnost delati v svojem tempu in od časa do časa malo upočasniti.«

Za sodelovanje na tekmovanju se je prijavilo več kot 4000 ljudi, na koncu so izbrali 117 tekmovalcev, od otrok do ljudi, starih 60 let in več. Za nekatere je bil ta kratki počitek celo način za okrevanje od izgorelosti in stresa, ki ga doživljajo na delovnem mestu.

Tekmovanje Spece-Out je prvič pred desetimi leti pripravila vizualna umetnica s psevdonimom Vupsjang po hudi izgorelosti. Kot je povedala za ameriško mrežo CNN, je bila ves čas v stresu tudi zaradi tega, ker se je nenehno primerjala z ljudmi, ki so redno zaposleni. »Takrat sem ugotovila, da si tudi ti želijo oditi in delati nič,« je dejala. »To tekmovanje sem zato ustvarila z mislijo, da bi bilo lepo, če bi se vsi skupaj ustavili na istem mestu, ob istem času.« Od prvega tekmovanja se je zamisel menda raznesla tudi v druga mesta, kjer imajo očitno podobne težave, v Peking, Tokio, Hongkong ...