Omejitve so tako skrajne, da jih nihče ne razume

Prejšnji mesec je minilo 12 let, odkar so v Pakistanu streljali na Malalo Jusafzai. Takrat 14-letna učenka je javno pozivala k enakopravni obravnavi žensk v svoji domovini in zagovarjala njihovo pravico do izobrazbe. Nanjo in dve sošolki je na šolskem avtobusu streljal talibski skrajnež; pakistanski talibi so takrat namreč pridigali dekletom, da se ne smejo izobraževati. Po napadu je strelec pobegnil. Čeprav so ga identificirali, ga niso nikoli prijeli in je, če je še živ, najbrž pri kolegih v Afganistanu.

Malalo so po streljanju odpeljali na zdravljenje v Anglijo, kjer je nadaljevala izobraževanje in boj za izboljšanje položaja žensk. Leta 2014 je postala najmlajša dobitnica Nobelove nagrade za mir v zgodovini.

V Angliji je Malala dokončala srednjo šolo in diplomirala na prestižnem študiju filozofije, politologije in ekonomije na univerzi v Oxfordu. Še vedno je aktivistka za ženske pravice v konservativnih muslimanskih delih Azije. Ko so avgusta 2021 talibi spet prevzeli oblast v Afganistanu, je bila zaskrbljena, da bodo ženske spet izgubile vse pravice, kot so jih med prvim talibskim »mandatom« v letih od 1996 do 2001.

V intervjuju za BBC je ugotavljala, da je imela še kako prav. Presenetila pa jo je nasilnost in še bolj hitrost, s katero so talibi v Afganistanu ženskam odvzeli tako rekoč vse pravice. »Nikoli si nisem predstavljala, da je mogoče pravice ženskam odvzeti tako zlahka.«

O sedanjem položaju tamkajšnjih mladih žensk so posneli dokumentarec Kruh in vrtnice (Bread & Roses), ki si ga bo mogoče na platformi Apple TV+ ogledati od 22. novembra. Malala je izvršna producentka filma, v katerem spremljajo zgodbe zobarke Zahre, ki so ji vzeli ordinacijo, aktivistke Taranom, ki je pobegnila proti meji, in javne uslužbenke Šarife, ki so jo odpustili. Vse tri so danes na varnem v tujini. »Ne gre samo zanje, ampak za zgodbo o 20 milijonih afganistanskih deklet in žensk, katerih zgodb ne bodo nikoli posneli,« je o filmu povedala Malala Jusafzai.

V treh letih in pol od pobega tujih vojakov iz Afganistana, z Američani na čelu, so ženskam pobrali večino pravic, ki so jih dobile v dveh desetletjih zahodnega protektorata. Zakrite morajo biti od glave do pet, brez moškega spremljevalca ne smejo iz hiše in moških, če z njimi niso povezane sorodstveno ali zakonsko, ne smejo gledati v oči. Približno osem desetin jih ne hodi v šolo. Režim v Afganistanu je plod prepleta skrajne, vahabitske različice sunitskega islama in predislamskih plemenskih običajev v trenutno najbrž najbolj nazadnjaški versko-političnem sistemu na svetu. »Omejitve [ženskih pravic] so tako skrajne, da jih dejansko nihče ne razume,« o razmerah v Afganistanu pravi Malala.